20. april: Izvoljen rod, kraljevo duhovništvo

Iz razlage prvega Petrovega pisma sv. Beda Častitljivega, duhovnika (2. pogl.) Izvoljen rod, kraljevo duhovništvo   »Vi ste izvoljen rod, kraljevo duhovništvo.« To pohvalno spričevalo je nekoč Mojzes dal starozaveznemu božjemu ljudstvu. Zdaj ga pa apostol Peter po pravici daje drugim narodom, ker so verovali v Kristusa. Le–ta kot vogelni kamen zbira okrog sebe pogane in jim ponuja odrešenje, ki je bilo prej pridržano Izraelcem. Peter imenuje kristjane izvoljen rod zaradi vere, po kateri jih loči od onih, ki so zavrgli živi kamen in so zato zavrženi. Imenuje jih tudi kraljevo duhovništvo, ker so združeni s telesom Kristusa, ki je najvišji kralj in pravi duhovnik. Kot kralj daje svojim kraljestvo, kot veliki duhovnik jih očiščuje grehov z daritvijo svoje krvi. Imenuje jih kraljevo duhovništvo, ker noče, da bi pozabili upati v večno kraljestvo in nenehno Bogu darovati žrtve neomadeževanega življenja. Pravi jim tudi svet narod, pridobljeno ljudstvo v smislu tega, kar piše apostol Pavel, ko razlaga prerokovo misel: Moj pravični bo živel iz vere; a če se odtegne, ne bo z njim zadovoljna moja duša. Mi pa nismo, pravi, izmed tistih, ki se odtegujejo v svojo pogubo, ampak izmed tistih, ki verujejo, da tako rešijo življenje. Sveti Duh vas je postavil za predstojnike, da vodite Cerkev Boga, ki jo je pridobil z lastno krvjo. Mi smo torej ljudstvo, ki ga je Bog pridobil s krvjo našega Odrešenika; smo to, kar je bilo nekoč izraelsko ljudstvo, ki je bilo rešeno iz Egipta s krvjo velikonočnega jagnjeta. Zato Peter v naslednji vrstici, potem ko skrivnostno nakaže staro zgodbo, uči, da jo mora v duhovnem pomenu dopolniti tudi novo božje ljudstvo, ko pravi: … da bi oznanjali slavna božja dela. Kakor so namreč tisti, ki so bili po Mojzesu rešeni iz egiptovske sužnosti, zapeli slovesno hvalnico Gospodu, potem ko so prekoračili Rdeče morje in videli, kako je faraonova vojska poginila v valovih: tako se moramo tudi mi, potem ko smo pri krstu prejeli odpuščanje grehov, primerno zahvaljevati za nebeške dobrote. Kajti Egipčani, ki so tlačili božje ljudstvo in ki pomenijo tudi temo in stiske, so primerna podoba grehov, ki nas zasledujejo, a so bili pri krstu uničeni. Tudi osvobojenje Izraelovih sinov in njihov prihod v deželo, ki jim je bila nekoč obljubljena, se lepo skladata s skrivnostjo našega odrešenja. Le-to nam daje moč, da hrepenimo po luči, ki sije v nebesih, pri čemer nam sveti in nas vodi Kristusova milost. Podoba te luči milosti je bil tudi oni oblačni in ognjeni steber, ki je spremljal Izraelce na vsej poti, jih varoval podnevi in ponoči, dokler jih ni po nepopisnih dogodivščinah privedel v obljubljeno domovino.