20. julij: Ena molitev, eno upanje v ljubezni, v svetem veselju

Iz pisma sv. Ignacija Antiohijskega, škofa in mučenca, Magnezijcem (6, 1- 9, 2) Ena molitev, eno upanje v ljubezni, v svetem veselju   Ker sem v osebah, ki sem jih prej omenil, vso občino videl v veri in jo vzljubil, vas opominjam: Prizadevajte si, da vse delate v edinosti božji; škof predseduje na mestu božjem, prezbiterji so na mestu apostolskega zbora, in diakonom, meni preljubim, je izročena služba Jezusa Kristusa, ki je bil pred veki pri Očetu in se je ob dopolnitvi časov prikazal. Ker ste torej vsi sprejeli enako mišljenje kot Bog, spoštujte drug drugega in nihče naj ne gleda bližnjega po zunanjosti, ampak ljubite drug drugega vedno v Jezusu Kristusu. Ničesar naj ne bo med vami, kar bi vas moglo ločiti, ampak bodite edini s škofom in predstojniki, da ste podoba in nauk neminljivosti. Kakor ni torej Gospod ničesar storil brez Očeta, ker je z njim edin, niti sam niti po apostolih, tako tudi vi ničesar ne delajte brez škofa in prezbiterjev. Nikar ne poskušajte; da bi se zdelo hvale vredno; kar zase počnete, marveč vse vam bodi skupno: ena molitev, ena prošnja, ena misel, eno upanje v ljubezni, v brezgrajnem veselju. To je Jezus Kristus, ki nad njim ni nikogar. Shajajte se torej vsi kot v enem božjem templju, kot pri enem oltarju, pri enem Jezusu Kristusu, ki je izšel iz enega Očeta, ki je bil v enem Očetu in se je vrnil k njemu. Ne dajte se motiti po tujih naukih in starih bajkah, ki nič ne koristijo. Kajti če še sedaj živimo kot Judje, priznavamo, da nismo prejeli milosti. Božji preroki so namreč živeli kakor Kristus Jezus. Zato so bili tudi preganjani. Bili so navdihnjeni po njegovi milosti, da bi se neverneži zagotovo prepričali, da je nad nami en Bog, ki se je razodel po Jezusu Kristusu, svojem Sinu; ta je njegova Beseda, izhajajoča iz molka, in je v vsem ugajal njemu, ki ga je poslal. Če so prišli torej oni, ki so živeli v starih razmerah, do novega upanja in niso več praznovali sobote, ampak so živeli po nedelji, v katero je vzšlo tudi življenje po njem in njegovi smrti (to nekateri taje, čeprav smo po tej skrivnosti sprejeli vero in zaradi nje vztrajamo; da bomo učenci Jezusa Kristusa, našega edinega učitelja), kako bomo mogli mi živeti brez njega, katerega učenci so bili v duhu tudi preroki in so ga pričakovali kot učitelja? Zato jih je tudi on, ki so ga pričakovali v pravičnosti, obudil od mrtvih, ko je prišel.