20. junij: Moliti je treba ne le z besedami, ampak tudi z dejanji

Iz razprave sv. Ciprijana, škofa in mučenca, o Gospodovi molitvi (28-30) Moliti je treba ne le z besedami, ampak tudi z dejanji Kaj čuda, preljubi bratje, če je molitev, katero nas je Bog naučil, tako kratka? On, naš učitelj, je sleherno našo prošnjo z zveličavno besedo na kratko posnel. To je že prerok Izaija napovedal, ko je poln Svetega Duha o božjem veličastvu in usmiljenju rekel: Beseda dopolnjujoča in krajšajoča v pravici, zakaj kratko besedo bo Gospod naredil na vsej zemlji naokrog. Ker je namreč božja Beseda, naš Gospod Jezus Kristus, za vse prišla, zbirala okoli sebe učence in neuke in obema spoloma in vsaki starosti dala zveličavne zapovedi, je vse svoje zapovedi lepo na kratko posnela, da ne bi spomin tistih, ki se nebeškega nauka uče, imel težav, marveč se naglo naučil, kar je preprosti veri potrebno. Ko je npr. učil, kaj je večno življenje, je skrivnost življenja čisto in po božje na kratko posnel takole: To pa je večno življenje, da poznajo tebe, edinega pravega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa. Prav tako, ko je iz postave in prerokov pobral prvi in največji zapovedi, je rekel: Poslušaj Izrael, Gospod, tvoj Bog, je edini Bog. Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vso močjo. To je prva zapoved. Druga pa je tej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe. Na teh dveh zapovedih sloni vsa postava in preroki. In zopet: Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili dobrega, storite tudi vi njim: zakaj to je postava in preroki. Gospod nas je ne samo z besedami, marveč tudi z dejanji učil moliti, ko je sam pogosto molil in prosil in s svojim zgledom pričeval in kazal, kaj moramo mi storiti, kakor je pisano: On se je pa umikal v samotne kraje in molil. In zopet: Šel je na goro molit in je noč prečul v molitvi k Bogu. Gospod pa je molil in prosil ne zase - česa bi namreč nedolžni sam prosil? - marveč za naše grehe, kakor je tudi sam pojasnil, ko je Petru dejal: Glej, satan vas je hotel imeti, da bi vas presejal kakor pšenico; jaz pa sem prosil zate, da ne opeša tvoja vera. Nato pa je za vse Očeta prosil: A ne prosim samo za nje, ampak tudi za tiste, ki bodo po njih besedi v me verovali, da bodo vsi eno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nama eno. Kako velika je bila Gospodova dobrotljivost in ljubezen glede našega zveličanja! Ni bil zadovoljen, da nas je s svojo krvjo odkupil, marveč je še vrh tega za nas molil. In glejte, ko je molil, je želel, da bi, kakor sta Oče in Sin eno, tako tudi mi v tej edinosti ostali.