21. december: Devica Marija obišče Elizabeto

Iz razlage Lukovega evangelija sv. Ambroža, škofa (2. knj., 19, 22-23, 26-27) Devica Marija obišče Elizabeto Ko je angel naznanil skrivnostne reči in je hotel vero podpreti s primerom, je Devico Marijo obvestil, da je zanosila starejša nerodovitna žena. S tem je hotel dokazati, kako Bog zmore vse, kar hoče. Ko je Marija to slišala, je verjela napovedi in ni posumila v sla, niti podvomila nad primerom, ampak se je vedra zaradi tega, kar ji je bilo obljubljeno, pripravljena, da služi, vsa vesela hitro odpravila v gore. Po čem naj bi vendar hrepenela, ko je bila tako polna Boga, če ne po tem, kar je zgoraj? Sveti Duh ji pomaga, da ne čuti napora, ki sicer človeka upeha. Tudi blagodejnost Marijinega prihoda in Gospodove pričujočnosti se hitro pokaže, kajti v trenutku, ko Elizabeta sliši Marijin pozdrav, dete v njenem telesu poskoči in je napolnjena s Svetim Duhom. Premisli različen pomen posameznih izrazov: Elizabeta je prva slišala glas, a milost je prvi Janez občutil; ona je slišala po naravni poti, ta na skrivnosten način; ona je začutila Marijin prihod, on Gospodov prihod, žena je začutila prihod žene, dete prihod Deteta; ženi govorita o milosti, otroka pa v njima delujeta in uresničujeta skrivnost milosti, ki osrečuje obe materi. Prevzeti od duha otrok, pa materi oznanjata dvojni čudež. Otrok se je zganil, Duh je mater prevzel. Ni bila prej prevzeta kakor sin, a ko je sina prevzel Sveti Duh, je prevzel tudi mater. Zganil se je Janez, zganil pa se je tudi Marijin duh. Ko se zgane Janez, Elizabeto prevzame, Marije pa ni prevzelo, a vemo, da se je zganil njen duh - Nedoumljivi je namreč v njej nedoumljivo deloval; Marijo je Sveti Duh prevzel že pred zanositvijo, Elizabeto po zanositvi, saj je rekla: Blagor ti, ker si verovala. Pa tudi vi ste srečni, ker ste to slišali in verovali, kajti vsaka duša, ki veruje, tudi spočne in rodi božjo Besedo in spozna njena dejanja. Naj bo v vseh Marijina duša, da bomo poveličevali Gospoda, naj bo v vseh Marijin duh, da bo nas Bog prevzel. Če je Kristusova telesna mati le ena, pa daje vera Kristusa vsem; vsaka duša namreč sprejme božjo Besedo, če je le brez madeža in brez hibe in s tenkim posluhom skrbi za nravno življenje. Kdor torej zmore takšno dušo, naj poveličuje Gospoda, kakor je poveličevala Gospoda Marijina duša in kakor se je njen duh zganil ob Bogu Odrešeniku. Že drugje ste brali: Poveličujte z menoj Gospoda; a Boga ne poveličujemo zato, ker bi mogla človeška beseda Gospodu kaj dodati, ampak samo zato, ker s tem Boga poveličujemo v sebi: Kristus je namreč božja podoba in, če duša stori kaj svetega ali pobožnega, poveličuje tisto božjo podobo, po kateri je bila ustvarjena. S tem, da jo poveličuje, pa na neki način postane deležna njene veličine.