21. februar: Božje prijateljstvo

Iz razprave sv. Ireneja, škofa, Zoper krivoverstva (4, 13, 3 - 14, 1) Božje prijateljstvo   Ljudje smo bili od Boga določeni za služabnike. Naš Gospod, božja Beseda, pa je potem vse, ki so mu poslušni, osvobodil, kot sam pravi učencem: Ne imenujem vas več služabnike, kajti služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar. Vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Tisti pa, ki stopijo v prijateljstvo z nesmrtnim Bogom, prejmejo od njega nesmrtnost. Bog ni upodobil Adama zato, ker je potreboval človeka, temveč, da bi imel nekoga, kateremu bi izkazoval svoje dobrote. Kajti pred Adamom in celo pred stvarjenjem je bila Beseda že v slavo Očeta. Bila je v njem in ga je slavila, kakor pravi sama: Oče, poveličaj me s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet. Če nam veleva, naj hodimo za njim, ne dela tega, ker bi potreboval naših uslug, temveč da bi nas rešil. Hoditi za Gospodom se pravi imeti delež pri zveličanju, prav tako kakor če slediš luči: deležen si njene svetlobe. Tisti, ki so v svetlobi, ne dajejo svetlobe luči, ampak je luč tista, ki jih razsvetljuje in po njej postajajo osvetljeni. Ne da bi kaj doprinašali k luči, prejemajo njene dobrodejne žarke. Prav tako božji služabnik nič ne doprinaša Bogu, kajti Bogu ni treba človeških uslug. Pač pa Bog podarja vsem tistim, ki hodijo za njim in mu služijo, življenje, nesmrtnost in večno slavo. Svojim služabnikom izkazuje dobrote zato, ker mu služijo; tistim, ki hodijo za njim, zato ker mu sledijo. Sam pa ne prejema od njih ničesar, kar bi bila zanj dobrina, saj je bogat, ima vse in mu ničesar ne manjka. Če Bog pričakuje od ljudi, da mu bodo služili, dela to zato, ker je dober in usmiljen in tistim, ki mu vztrajno služijo, deli dobrote. Prav toliko, kot Bog ne potrebuje ničesar, toliko človek potrebuje občestva z Bogom. Človekova slava je namreč v tem, da stanovitno vztraja v božji službi. Gospod je dejal učencem: Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz izvolil vas. S tem jim je dal razumeti, da niso oni slavili njega, ko so hodili za njim, temveč jih je on, božji Sin, proslavljal, ker so šli za njim. Tako je tudi rekel: Hočem, naj bodo tudi ti z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali mojo slavo.