21. januar: Premlada za trpljenje, zrela za venec zmage

Iz knjige O devištvu sv. Ambroža, škofa (1, 2.5.7-9) Premlada za trpljenje, zrela za venec zmage Obhajamo nebeški rojstni dan device, zato premišljujmo o njeni neomadeževanosti. Obhajamo rojstni dan mučenke, darujmo kot ona svojo daritev! Obhajamo rojstni dan svete Neže. Poročajo, da je pri dvanajstih letih postala mučenka. Kako velika in obsodbe vredna je krutost, ki niti otroku ni prizanesla! Še večja in močnejša pa je vera, ki zanjo pričajo celo tako mladi. Ali je bilo sploh mogoče raniti to telesce? Toda, če je bila še premajhna za meč, je bila pa dovolj močna za zmago nad mečem. Deklice take starosti ne prenesejo niti mrkega pogleda staršev, če se zbodejo z iglo, že na vse grlo kričijo. Ta pa kljub krvavim rokam rablja ostane srčna, ne klone pod težo rožljajoče verige, meču divjega vojaka nastavi celo telo. Čeprav še ne ve, kaj je smrt, je nanjo pripravljena. Tudi ko bi jo s silo privlekli pred oltar bogov in hoteli, naj jim daruje, bi za Kristusa stegnila roke v plamene in na samo brezbožno ognjišče vtisnila zmagoslavno znamenje Gospoda. Vrat in roki položi v železne okove, ki pa ne morejo vkleniti predrobnih udov. Je to nova vrsta mučeništva? Ni še dorasla za trpljenje, a je že zrela za venec zmage! Prešibka za boj, a dovolj močna za zmago. Čeprav še otrok, je pokazala, kaj je junaštvo. Še nevesta ne bi tako hitela k poroki, kakor je naša devica stopala na morišče vedra in hitrega koraka: glave ji niso krasili spleteni lasje, ampak Kristus, niso je krasile cvetice, ampak krepost. Vse joče, le ona ne. Večina se čudi, kako lahkotno razsipna je s svojim življenjem, ki ga še okusila ni, pa ga žrtvuje, kakor bi se ga bila že naužila. Vsi strmijo, ker nastopa kot pričevalka za Boga, čeprav zaradi mladoletnosti še zase ne more biti odgovorna. Vendar dosegla je, da se ji prizna pravica pričevanja za Boga, medtem ko se ji pričevanje za človeka še ne bi priznalo: kar presega naravo, prihaja pač od stvarnika narave. Le kako je mučitelj grozil, da bi jo ostrašil; kako se ji je dobrikal, da bi jo pregovoril; koliko snubcev ji je ponujal, naj bi se z njimi poročila! Ona pa: »Tudi to bi bila krivica za Ženina, če bi moral hrepeneti in čakati. Tisti me bo imel, ki me je prvi izvolil. Morilec, kaj čakaš? Naj pade telo, ki ga morejo ljubiti oči, ki jih ne maram!« Nato se ustopi, pomoli k Bogu in skloni glavo. Mogel si videti, kako je krvnik drhtel, kakor da bi bil sam obsojenec. Mogel si videti, kako se je morilcu tresla desnica, kako je bil bled njegov obraz, ki ga je begala tuja pogibel, medtem ko se deklica ni bala smrti. V eni sami žrtvi glejte dvojno mučeništvo; mučeništvo za čistost in vero. Ostala je devica, postala mučenka.