21. marec: Vso človeško dejavnost očistiti v velikonočni skrivnosti

Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vat. vesoljnega cerkvenega zbora (CS 27-38). Vso človeško dejavnost očistiti v velikonočni skrivnosti   V soglasju s skušnjo stoletij Sveto pismo uči človeško družino, da tvarni napredek, ki je velika človekova dobrina, prinaša s seboj tudi veliko skušnjavo. S prevračanjem reda vrednot in z zamešavanjem zlega z dobrim namreč gledajo posamezniki in skupine samo na to, kar je njihovo, ne pa na to, kar je drugih. Tako pride do tega, da svet ni več področje resničnega bratstva, temveč da povečana moč človeštva grozi z uničenjem človeškemu rodu samemu. Če torej kdo vprašuje, kako je mogoče premagati bedno stanje, izpovedujejo kristjani, da je treba vse človekove dejavnosti, ki jih vsak dan ogrožata napuh in neurejena ljubezen do samega sebe, očiščevati in spopolnjevati s Kristusovim križem in vstajenjem. Človek, ki ga je Kristus odrešil in v Svetem Duhu napravil za novo stvar, more in mora ljubiti tudi stvari same, ki jih je ustvaril Bog. Od Boga jih namreč prejema in zato gleda nanje ter jih ceni kot prihajajoče iz božje roke. Zahvaljuje se zanje božjemu Dobrotniku; in ko uporablja ter uživa stvari v duhu uboštva in svobode, postaja pravi posestnik sveta, kakor bi nič ne imel in vendar ima vse. Vse je vaše, vi pa Kristusovi, Kristus pa božji. Božja Beseda sama, po kateri je vse nastalo, je postala človek in se je naselila med ljudmi na zemlji. Kot popolni človek je stopila v zgodovino sveta in si jo privzela ter povzela v sebi. Ta božja Beseda, Kristus, nam razodeva, da je Bog ljubezen, hkrati pa nas uči, da je temeljni zakon človeške popolnosti in zato tudi preobrazbe sveta nova zapoved ljubezni. Tistim torej, ki verujejo božji ljubezni, prinaša Kristus gotovost, da je vsem ljudem odprta pot ljubezni in da napori za vzpostavitev vesoljnega bratstva niso prazni. Obenem opominja, da je treba hoditi po poti ljubezni ne samo v velikih stvareh, ampak tudi in predvsem v navadnih okoliščinah življenja. Za vse nas grešnike je pretrpel smrt. S svojim zgledom nas uči, da je treba nositi tudi tisti križ, ki ga telo in svet nalagata na ramena tistim, ki se z vnemo trudijo za mir in pravičnost. S svojim vstajenjem je bil Kristus postavljen za Gospoda, kateremu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji, in z močjo svojega Duha že deluje v srcih ljudi. In ne prebuja v njih le hrepenenja po prihodnjem veku, ampak že samo s tem tudi oživlja, očiščuje in krepi tiste velikodušne težnje, s katerimi si družina ljudi prizadeva, da bi napravila svoje življenje bolj človeško in bi si v ta namen podvrgla vso zemljo. Toda darovi Duha so različni. Nekatere Duh kliče k temu, da bi očitno pričevali za hrepenenje po nebeškem prebivališču in da bi to hrepenenje ohranjali živo v človeški družini; druge kliče k temu, da bi se posvečali zemeljski službi ljudem in s to svojo nalogo pripravljali snov za nebeško kraljestvo. Vse pa osvobaja, da bi se v odpovedi samoljubju in s privzemanjem vseh zemeljskih sil v človeško življenje stegovali nasproti prihodnosti, ko bo človeštvo samo postalo Bogu prijetna daritev.