22. december: Moja duša poveličuje

lz razlage Lukovega evangelija sv. Beda Častitljivega, duhovnika (1. knj., 46-55) Moja duša poveličuje Marija je rekla: Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem zveličarju. Povzdignil me je, pravi Marija, v tako veliko in vzvišeno službo, da je z nobeno besedo ne morem izraziti, ampak komaj dojemam v najglobljih čustvih srca. Zato vse duševne sile posvetim proslavljanju milosti, z vsem svojim življenjem, čutenjem in mišljenjem hvaležno premišljujem veličino tistega, ki nima meje, kajti moj duh se veseli večnega božanstva prav tistega Odrešenika Jezusa, ki ga je moje telo v času spočelo in ga nosi. Velike reči mi je storil on, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. V začetku pesmi je rečeno: Moja duša poveličuje Gospoda. Samo tista duša, ki ji Bog sklene storiti velike reči, ga namreč lahko poveličuje v dostojnem slavospevu in le takim, ki so deležni iste božje obljube in sklepa, more ohrabrujoče reči: Poveličujte z menoj Gospoda in skupaj slavimo njegovo ime. Tisti, ki bo Gospoda spoznal, pa ga po svojih močeh ne bo poveličeval in njegovega imena ne bo častil, bo najmanjši v božjem kraljestvu. Njegovo ime se pa imenuje sveto, ker po svoji izjemni vrhunski moči presega vsako ustvarjeno bitje in ker se neskončno razlikuje od vseh stvari, ki jih je naredil. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja. Izraela lepo imenuje Gospodovega služabnika, ker ga je poklical na delo za odrešenje; imenuje ga namreč ubogljivega in ponižnega, prav kakor pravi Ozej; Izrael je moj služabnik, ki sem ga ljubil. Tistega namreč, ki ne prenese ponižanja, ni mogoče rešiti in tak ne more reči s prerokom: Glej, Gospod mi pomaga in Gospod podpira mojo dušo. Kdor pa se bo ponižal kakor otrok, ta bo velik v nebeškem kraljestvu. Kakor je govoril našim očetom, do Abrahama in njegovega rodu na veke. Abrahamov rod ne pomeni telesni, ampak duhovni rod, ne le njegovih telesnih potomcev, ampak obrezane in neobrezane vernike, ki bodo šli po njegovih stopinjah. Saj je bil sicer tudi Abraham obrezan, a v pravičnost se mu je štelo to, da je veroval. Prihod Odrešenika je torej za vse čase obljubljen Abrahamu in njegovemu rodu, dedičem obljube, ki jim veljajo besede: Če pa ste vi Kristusovi, ste torej Abrahamov zarod, po obljubi dediči. Prav je, da sta tako Gospodov kot Janezov nastop prehiteli materi s prerokovanjem, da se, kakor se je začelo zlo po ženi, začne po ženi tudi dobro, - da bi dve (ženi) v tekmujočem prerokovanju svetu vrnili življenje, ki je umrlo, ker se je dala ena zapeljati.