22. januar: Kristus vedno živi, da prosi za nas

Iz pisem sv. Fulgencija, škofa iz Ruspe (14. pismo, 36-37) Kristus vedno živi, da prosi za nas   Vsekakor moramo najprej biti pozorni na to, da ob sklepu molitve rečemo »po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu«, nikakor pa ne rečemo »po Svetem Duhu«. Gotovo katoliška Cerkev tega ne dela brez smisla, ampak zaradi skrivnosti, po kateri je človek Jezus Kristus postal srednik med Bogom in ljudmi, duhovnik na veke po redu Melkizedekovem, ki je z lastno krvjo enkrat za vselej stopil v svetišče, ki ni narejeno z rokami in je le podoba pravega, marveč v sama nebesa, kjer je na božji desnici in prosi za nas. Na to velikoduhovniško službo se nanašajo apostolove besede: Po njem torej neprenehoma prinašajmo Bogu hvalno daritev, to je sad ustnic, ki slave njegovo ime. Po njem torej darujmo hvalno in prosilno daritev, ker nas je s svojo smrtjo spravil z Bogom, ko smo bili še grešniki. Po njem namreč, ki je hotel postati žrtev za nas, more naša daritev postati prijetna božjemu obličju. Zato nas sv. Peter opominja, rekoč: Dajte se tudi sami vzidati kot živi kamni v duhovno hišo, za sveto duhovništvo, da boste darovali duhovne daritve, Bogu prijetne po Jezusu Kristusu. Iz tega razloga torej pravimo Bogu Očetu »Po Jezusu Kristusu, našem Gospodu«. Kadar se torej omenja duhovnik, kaj drugega se v tem razodeva kot skrivnost Gospodovega učlovečenja? V tej je božji Sin, čeprav je bil v božjem sijaju, sam sebe izničil, vzel nase podobo hlapca, to se pravi: se je ponižal in bil pokoren do smrti. Postal je manj od angelov, vendar ni izgubil enakosti Bogu po božanstvu. Tako zelo se je božji Sin ponižal, čeprav je ostal enak Očetu, da je postal enak ljudem. Ponižal se je, ko se je izničil s tem, da je vzel nase položaj služabnika. Kristusovo ponižanje pomeni izničenje in to je v tem, da je vzel nase podobo hlapca. Kristus je torej kot edinorojeni božji Sin ostal v božjem sijaju, v podobi Boga, kateremu prinašamo daritve kot Očetu, vendar je sprejel nase podobo hlapca in postal duhovnik, po katerem moremo darovati Bogu prijetno, živo in sveto daritev. Ne bi pa mogli Kristusa mi darovati kot žrtev, kot hostijo, ako bi on ne sprejel tega, da postane žrtev za nas. V njem je sama naša človeška narava resnična zveličavna hostija, žrtev. Kadarkoli izjavljamo, da darujemo svoje molitve po večnem duhovniku, našem Gospodu, s tem izpovedujemo, da je v njem resnična človeška narava. Mislimo na to, kar pravi apostol Pavel: Vsak veliki duhovnik se jemlje izmed ljudi in se postavlja za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga, da daruje dari in daritve za grehe. Ko v molitvi rečemo »tvojega Sina« in dostavljamo »ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi«, pa mislimo na edinost, ki je po naravi med Očetom in Sinom in Svetim Duhom. S tem izpovedujemo, da izvršuje duhovniško službo za nas tisti Kristus, ki je po naravi eno z Očetom in Svetim Duhom.