22. maj: Očetov dar v Kristusu

Iz razprave sv. Hilarija, škofa, O sveti Trojici (2. knj., l, 33.35) Očetov dar v Kristusu   Gospod je zapovedal krščevati v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. To pomeni, da je katehumen krščen, ker izpoveduje vero v Stvarnika, v Odrešenika in v Dar. Stvarnik vseh je eden. Eden je namreč Bog Oče, iz katerega je vse. Eden je tudi Edinorojeni, naš Gospod Jezus Kristus, po katerem je vse. In eden je Sveti Duh, ki je dan vsem kot Dar. Vse je urejeno po svojih krepostih in zaslugah: ena oblast, iz katere izhaja vse, eno sinovstvo, po katerem je vse nastalo, in en dar, ki daje popolno upanje. Ničesar ne boš našel, kar bi manjkalo tej neskončni popolnosti. V območju presvete Trojice, v Očetu, Sinu in Svetem Duhu je vse najpopolnejše: neskončnost v večnosti, razodevanje v podobi, uživanje v daru. Kakšna pa je njegova naloga v nas, poslušajmo Gospoda samega. Takole pravi: Še mnogo vam imam povedati, a zdaj bi še ne mogli nositi. Za vas je dobro, da grem. Če grem, vam bom poslal Tolažnika. In spet: Prosil bom Očeta in vam bo dal drugega Tolažnika, da ostane pri vas vekomaj, Duha resnice. On vas bo vodil k popolni resnici; ne bo namreč govoril sam od sebe, temveč bo govoril, kar bo slišal, in bo oznanjal prihodnje reči. On bo poveličal mene, ker bo jemal iz mojega. Poleg tolikih drugih obljub so te omenjene, da bi nam nekako odprle pot k umevanju visokih reči. Razodevajo voljo darovalca, pa tudi naravo in način samega daru. Naša omejenost namreč ni zmožna razumeti niti Očeta niti Sina. Zato dar Svetega Duha vzpostavlja neki stik med nami in Bogom in tako razsvetljuje našo vero v težavni resnici božjega učlovečenja. Duha prejemamo torej zaradi spoznanja. Človeški čuti bi bili brez koristi za telo, če bi ne bilo dražljajev, ki jih spodbude k delovanju. Oči ne koristijo nič, če ni luči ali dneva. Ušesa ne morejo izvrševati svoje naloge, če ni besed ali zvoka. Nos bi ne vedel, čemu je, če bi ne izhajali razni vonji iz stvari. Vzrok za takšno stanje ni v tem, ker bi čuti ne imeli naravnih zmožnosti, marveč ker so za njihovo delovanje potrebne še druge prvine. Na podoben način ima človeška duša sicer tudi brez daru Svetega Duha naravno zmožnost spoznati Boga, toda manjkala bi ji luč, da bi ga res spoznala. Dar, ki je v Kristusu, pa je ves dan vsem. Na razpolago nam je in daje se nam v takšni meri, v kakršni ga hočemo sprejeti. Prebival bo v nas v tisti meri, v kakršni ga bo vsak hotel zaslužiti. Ta dar ostane z nami do konca sveta. Je tolažba v našem pričakovanju, je zagotovilo prihodnjega upanja, ko se bodo uresničili njegovi darovi, je luč našega srca in sijaj naših duš.