23. januar: Samo Boga je treba ljubiti

Iz spisov O duhovni popolnosti Diadoha, škofa iz Fotike (12, 13. 14) Samo Boga je treba ljubiti   Kdor ljubi sebe, ni zmožen ljubiti Boga. Kdor pa ne ljubi sebe, ker je zanj ljubiti Boga večje bogastvo, ta ljubi Boga. Iz tega izhaja, da tak ne išče lastne slave, ampak božjo slavo. Kdor namreč ljubi sebe, išče svojo slavo; kdor pa ljubi Boga, ljubi slavo svojega stvarnika. Rahločutni duši, ki ljubi Boga, je lastno, da vedno išče božjo slavo, naj dela karkoli, in da se veseli svoje podložnosti, ker se pač spodobi Bogu slava zaradi božjega veličastva, človeku pa pristoji podrejenost, da tako postane božji prijatelj. Čim bomo tudi mi tako postali željni Gospodove slave, bomo po zgledu Janeza Krstnika začeli nenehno ponavljati: On mora rasti, jaz pa se manjšati. Poznal sem nekoga, ki je žaloval, da ne ljubi Boga, kakor bi rad. Vendar je Boga tako ljubil, da mu je dušo neprestano prevzemalo hrepenenje po njem. Čeprav je bil nič, je bil Bog slavljen v njem. Kdor je tak, se ne hvali z besedami, ampak se ima za to, kar je. V velikem hrepenenju po ponižnosti ne misli na lastno veličino in hoče služiti Bogu, kot morajo to delati duhovniki. Iz vneme za božjo slavo pozablja nase in išče svojo veličino skrito v globini ljubezni do Boga ter pride v svoji ponižnosti do tega, da se ima za nekoristnega hlapca. Storimo to tudi mi in bežimo pred lastno častjo in slavo zaradi neizmernega bogastva ljubezni do Boga, ki nas je resnično vzljubil. Kdor ljubi Boga v globini svojega srca, tega Bog prizna za svojega. Kolikor bolj bi kdo rad sprejel božjo ljubezen, toliko bolj jo ljubi. Kdor si tako goreče želi božjega razsvetljenja, da do neke mere čuti, kako ga prešinja, pozabi sam nase in postaja ves spremenjen od ljubezni. Kdor je tak, sicer živi na tem svetu, a ne misli več na stvari tega sveta. Medtem ko živi v telesu, se njegova duša dviga v ljubezni kot na večnem potovanju k Bogu. Ob postopnem vzplamtevanju silnega ognja ljubezni v srcu, ki ga kot bakla hrepenenja priklepa k Bogu, je tako združen z njim, da ne misli več nase, ampak more reči kot apostol Pavel: Če smo postali nespametni, smo zaradi Boga, če pa smo pametni, smo zaradi vas.