23. marec: Četudi kdo greši, imamo zagovornika pri Očetu

Iz razlage psalmov sv. Janeza Fisherja, škofa in mučenca (Ps 129) Četudi kdo greši, imamo zagovornika pri Očetu   Jezus Kristus je naš veliki duhovnik, njegovo predragoceno telo je naša daritev, ki jo je na oltarju križa daroval v odrešenje vseh ljudi. Kri, ki jo je prelil za naše odrešenje, ni bila kri juncev in kozlov, kakor v stari zavezi, ampak kri najbolj nedolžnega jagnjeta, Jezusa Kristusa, našega odrešenika. Templja, v katerem je naš veliki duhovnik opravil slovesno daritev, niso naredile človeške roke, ampak ga je postavil vsemogočni Bog. Svojo kri je prelil javno, vpričo sveta; in ta svet je tempelj, ki ga je zgradila božja roka. Ta tempelj obsega dva dela. Enega predstavlja zemlja, na kateri sedaj živimo, drugega pa mi ljudje sedaj še ne poznamo. Jezus se je najprej žrtvoval tu na zemlji s tem, da je pretrpel strašno smrt, potem pa še takrat, ko je oblekel nesmrtnost in z lastno krvjo stopil v svetišče nebes. Tam je postavil pred prestol nebeškega Očeta kri neizmerne vrednosti, kri, ki jo je prelil za vse ljudi, ki so podvrženi grehu. Ta daritev je Bogu tako draga in ljuba, da se nas ob pogledu nanjo usmili in ne more odkloniti milosti nikomur, ki se resnično kesa. Ta daritev je tudi večna. Ne samo leto za letom, kakor je bilo pri Judih, ampak dan za dnem, da, celo uro za uro, vsak trenutek se daruje v našo tolažbo, da bi nam bila v čim večjo pomoč. Zato pravi apostol, da nam je Kristus pridobil večno odrešenje. Te svete večne daritve postanejo deležni vsi, ki jim je resnično žal in se kesajo svojih grehov, ki so trdno sklenili, da se slabim navadam ne bodo več vdajali, ampak si vztrajno prizadevali za krepostno življenje. Iste misli apostol Janez pove takole: Otročiči moji, to vam pišem, da bi ne grešili. Ako se pa kdo pregreši, imamo zagovornika pri Očetu, Jezusa Kristusa, Pravičnega. On je sprava za naše grehe, pa ne samo za naše, marveč tudi za ves svet.