23. oktober: Kaj naj bi prosili, kakor je treba, ne vemo

Iz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130. pismo, 14, 25-26) Kaj naj bi prosili, kakor je treba, ne vemo   Še nekaj je, kar bi utegnila vprašati: Zakaj je dejal apostol Pavel: Kaj naj bi prosili, kakor je treba, ne vemo? Nikakor si ne moremo misliti, da bi ne bil poznal Gospodove molitve in da bi je ne bili poznali tisti, ki jim je to rekel. Apostol je pokazal, da niti on sam ni bil prost take nevednosti. Saj ni vedel, česa naj prosi, kakor je treba, ko mu je bil dan trn v meso, angel satanov, da ga bije, da bi se zaradi velikih razodetij ne prevzel; in ker ni vedel, je trikrat prosil Gospoda, naj bi mu ga odvzel, kajpada ne vedoč, česa naj prosi, da bi bilo prav. Naposled je prejel božji odgovor, zakaj se ne zgodi, kar je tak mož prosil, in zakaj bi ne bilo v prid, ko bi se bilo zgodilo: Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabosti spopolnjuje. V takih nadlogah torej, ki lahko koristijo in škodujejo, ne vemo, česa naj prosimo, da je prav; ker pa so nadloge trdne, ker so težavne, ker nasprotujejo občutju naše slabote, molimo po splošnem nagnjenju človeške narave, da bi jih bili rešeni. Vendar smo Gospodu Bogu dolžni toliko vdanosti, da se nimamo za pozabljene, če ne vzame nadlog od nas, marveč da voljno prenašamo trpljenje in upamo na večje dobrote; tako se moč v slabosti spopolnjuje. To je pisano, da bi se nihče ne veličal, kadar je uslišan, ko nepotrpežljivo prosi za nekaj, kar bi bilo zanj koristnejše, če bi ne dosegel; da bi mu, če ni uslišan, ne upadel pogum in bi ne obupal nad božjim usmiljenjem do sebe: nemara bi ga tisto, za kar prosi, kruteje teplo, ali bi ga sreča popolnoma popačila in uničila. Glede takih reči res ne vemo, česa naj prosimo, da je prav. Kar se torej zgodi proti naši prošnji, moramo potrpežljivo nositi, za vse Boga zahvaljevati in prav nič ne smemo dvomiti, da se je moralo zgoditi, kar je bila božja in ne naša volja. Tak zgled nam je dal tudi naš Srednik, ko je bil rekel: Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, a je spremenil svojo človeško voljo, ki jo je imel po učlovečenju, in takoj pristavil: vendar ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti, Oče. Po pravici torej po pokorščini enega postanejo mnogi pravični.