24. april: Kristusov križ, rešenje človeškega rodu

Iz govora sv. Efrema, diakona, o našem Gospodu (3-4, 9) Kristusov križ, rešenje človeškega rodu   Našega Gospoda je teptala smrt, potem pa je on steptal smrt kot pohojeno cesto. Sam se je izročil smrti in jo prostovoljno pretrpel, da bi uničil tisto smrt, ki ni marala umreti. Nesoč križ je Gospod šel iz mesta, ker je smrt tako hotela; na križu pa je klical in je priklical mrtve iz predpekla, čeprav se je smrt zoperstavljala. Glede na telo, ki ga je imel, ga je smrt umorila; z istim orožjem pa je on zmagal nad smrtjo. Skrival je božanstvo pod človeško naravo in se približal smrti, ki ga je umorila, a je bila sama umorjena. Smrt je umorila naravno življenje, njo pa je umorilo nadnaravno življenje. Ker ga torej smrt ni mogla požreti brez telesa, niti priti do predpekla brez mesa, je prišel v Devico in od nje sprejel telo, da je v njem prišel do predpekla. Ko pa je s privzetim telesom prišel tja, je uničil vse zaklade pekla in raztresel vse njegovo bogastvo. Prišel je k Evi, materi vseh živih. Bila je vinograd, katere ograjo je odprla smrt z rokami same Eve, da bi uživala njen sad; tako je Eva, mati vseh živih, postala izvor smrti vsem živim. Vzbrstela pa je Marija, nova trta glede na staro trto Evo, in v njej je zaživel Kristus, da bi, ko se je smrt po svojem običaju pasla in brezskrbno bližala, v smrtonosnem sadu skrito življenje uničilo smrt. Ko ga je torej smrt brez bojazni pogoltnila, je rešil življenje in mnoge z njim. Izreden je bil namreč v svoji moči tesarjev sin; šel je s svojim križem nad vsemi brezni, ki so požirala vse, in prepeljal človeški rod v hišo življenja. Ker pa je človeški rod zaradi drevesa padel v te podzemske nižine, je tudi na lesu prešel v dom življenja. Drevesu v raju je bila vcepljena grenka mladika; zato je bilo treba vcepiti drugo, sladko vejico, da bi v njem spoznali tistega, ki mu ne more nasprotovati nobena stvar. Slava tebi, ki si s svojim križem zgradil most nad smrtjo, da po njem duše prehajajo iz kraljestva smrti v kraljestvo življenja. Slava tebi, ki si nadel telo umrljivega človeka in si iz njega vsem umrljivim naredil studenec življenja. Ti si živ, ti živiš. Tvoji ubijalci so namreč ravnali s tvojim življenjem kakor poljedelci; vrgli so ga v globino, kakor sejejo zrna žita, da od tam vstanejo in z njim zrastejo mnoga druga. Pridite, darujmo svojo ljubezen kot veliko in splošno daritev, dvignimo slovesne speve in molitve njemu, ki je prinesel v dar Bogu svoj križ, da bi po njem nas vse obogatil.