24. avgust: Kar je pri Bogu slabotno, je močnejše od ljudi

Iz homilij sv. Janeza Zlatoustega, škofa, o prvem pismu Korinčanom (4. govor, 3.4) Kar je pri Bogu slabotno, je močnejše od ljudi   Križ je prepričljivo spregovoril po neizobraženih ljudeh in je pritegnil ves zemeljski krog. To pa ne glede slučajnih reči, ampak prepričal jih je o božjem nauku, pravi pobožnosti, evangeljskem življenju, prihodnji sodbi in je vse neuke in neizobražene ljudi povišal v modrijane. Poglej, kako je to, kar je pri Bogu nespametno, modrejše od ljudi in, kar je slabotno, je močnejše. Kako je močnejše? Ker to je zajelo vso zemljo in je z močjo zagrabilo vse ljudi; in ko so deset tisoči poskušali uničiti ime Križanega, se je zgodilo ravno obratno. To ime je še bolj cvetelo in se širilo, oni pa so se pogubili in propadli. In živi ljudje, ki so se vojskovali zoper mrtvega, niso mogli ničesar doseči. Zato, ko pogan izjavlja, da sem nespameten, samo pokaže, da je sam čez mero nespameten, saj jaz, ki veljam za nespametnega, sem modrejši od modroslovcev. Ko pravi, da sem slaboten, pokaže s tem, da je sam slabotnejši. Kar so cestninarji in ribiči uresničili s pomočjo božje milosti, tega si niti zamisliti niso mogli modroslovci, govorniki, tirani in skratka vsi zemljani, ki so dirjali naokrog v neštetih rečeh. Vse to ima Pavel pred očmi, ko piše: Kar je pri Bogu slabotno, je močnejše od ljudi. Odtod sledi, da je tudi oznanilo božje delo. Odkod neki je dvanajstim ljudem, in to neizobraženim, kanilo v glavo, da so se lotili tako velikih stvari? In to takim, ki so se zadrževali pri jezeru, reki in puščavi ter morebiti niso nikdar imeli vpogleda v mestno in upravno življenje. Odkod jim je prišlo na um, da so nastopili zoper ves svet? Njih opisovalec kaže, kako so bili bojazljivi in plašni, tudi ne obide in ne zakrije njihovih drugih pomanjkljivosti. To je za nas velik dokaz resničnosti njegovega pisanja. Kaj pripoveduje on o njih? Ko so Kristusa prijeli, so tisti, ki so videli toliko njegovih čudežev, zbežali. Njihov voditelj se ravno ni umaknil, pač pa ga je zatajil. Kako to, da ti spremljevalci Kristusa, ki v njegovem javnem življenju niso prenesli napada Judov, potem po njegovi smrti in pokopu – vi seveda pravite: Kristus ni vstal, niti ni dvanajsterih po vstajenju nagovoril in jim vlil poguma – gredo v boj zoper ves svet? Ali bi se ti ne vprašali: »Kaj neki je to? Sebe ni mogel rešiti in bo nas obvaroval? Ko je bil živ, sebe ni ubranil in bi mrtev nam ponudil roko v pomoč? V svojem življenju si ni podredil niti enega samega naroda, in mi bi z oznanjevanjem njegovega imena prepričali vso zemljo? Ne le lotiti se, ampak že pomisliti na kaj takega, bi bilo neumno!« Zato je očitno: Če bi apostoli ne videli Kristusa vstalega in bi ne imeli dokaza za njegovo vsemogočnost, bi za tolikšen podvig ne stavili na kocko svojega življenja.