24. marec: Kristusov križ je vir blagoslova in vzrok milosti

Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža (8. govor o Gospodovem trpljenju, 6-8) Kristusov križ je vir blagoslova in vzrok milosti   Naš razum, ki ga razsvetljuje Duh resnice, naj svobodno s čistim srcem sprejme in uvidi, kako sije slava križa v nebesih in na zemlji. Naj uvidi, kaj pomeni to, kar je rekel Gospod o svojem trpljenju, ki se je bližalo: Prišla je ura, da se poveliča Sin človekov. In pozneje: Sedaj je moja duša vznemirjena in kaj naj rečem: ,Oče, reši me iz te ure'? Ne! Zato sem v to uro prišel. Oče, poveličaj svoje ime. In ko je prišel Očetov glas z neba govoreč: Poveličal sem ga in ga bom še poveličal, je Jezus odgovoril okrog stoječim in rekel: Ta glas ni prišel zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan. In jaz bom, ko bom z zemlje povišan, vse pritegnil k sebi. O čudovita moč križa! O neizrekljiva slava trpljenja, ki je hkrati Gospodov sodni stol in sodba nad svetom ter oblast Križanega. Gospod, vse si pritegnil k sebi, da tisto, kar se je kot podoba opravljalo v judovskem templju, ki je bil en sam, sedaj povsod na slovesen način z vso pobožnostjo slavijo vsi narodi. Sedaj je namreč pri božji službi plemenitejša vrsta strežnikov (levitov), večje dostojanstvo starešin in svetejše maziljenje duhovnikov, ker je tvoj križ vir vseh blagoslovov, vzrok vseh milosti. Po njem prejemajo verni moč v slabosti, slavo v sramoti in življenje v smrti. Ko je sedaj prenehala raznoličnost živalskih daritev, nadomešča vse različne žrtve ena daritev tvojega telesa in krvi, ker si ti zares Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta. In tako v sebi uresničuješ vse skrivnosti, da bi tako, kakor ena daritev nadomešča vse žrtve, bilo tudi eno kraljestvo iz vseh ljudstev. Izpovejmo torej, predragi, kar je slovesno izpovedal sveti učitelj narodov apostol Pavel, rekoč: Zanesljiva in popolnega sprejetja vredna je beseda, da je Kristus Jezus prišel na svet reševat grešnike. Še bolj čudovito je božje usmiljenje do nas zato, ker Kristus ni umrl za pravične, niti za svete, temveč za krivične in brezbožne. In ko njegova božja narava ni mogla sprejeti žela smrti, je postal človek, da se je lahko žrtvoval za nas. Nekoč je po preroku Ozeju grozil naši smrti z močjo svoje smrti, ko je govoril: O smrt, jaz bom tvoja smrt, podzemlje, jaz bom tvoja poguba. Podvrgel se je namreč s svojo smrtjo zakonom kraljestva mrtvih, toda z vstajenjem jih je uničil. Tako je pretrgal večnost smrti in iz večne naredil časno, kajti: Kakor v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli.