25. april: Oznanjujmo resnico

Iz razprave sv. Ireneja, škofa, Zoper krivoverstva (1. knj., 10, 1-3) Oznanjujmo resnico   Cerkev, ki je razširjena po vsem svetu do zadnjih zemeljskih mej, je od apostolov in njihovih učencev sprejela vero v enega samega Boga, vsemogočnega Očeta, ki je ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih. Sprejela je vero v enega samega Jezusa Kristusa, božjega Sina, ki se je učlovečil za naše zveličanje. In v Svetega Duha, ki je po prerokih razodel božji odrešitveni načrt: to je, prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa, njegovo rojstvo iz Device, njegovo trpljenje in vstajenje od mrtvih, njegov telesni odhod v nebo in končno njegov drugi prihod v Očetovi slavi. Tedaj bo prišel, da v sebi vse zedini ter obudi od mrtvih vse ljudi; in da se pred Jezusom Kristusom, ki je naš Gospod in Bog in zveličar in kralj, po volji nebeškega Očeta pripogne vsako koleno teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo, in da ga vsak jezik prizna; nakar bo nad vsemi izrekel svojo pravično sodbo. To oznanilo in to vero, ki ju je Cerkev, kakor smo rekli, sprejela, zdaj skrbno varuje, enotna, kakor bi prebivala v eni sami hiši, čeprav je razširjena po vsem svetu. Brez omahovanja soglaša z njima, kakor bi imela eno samo dušo in eno samo srce. Razglaša ju, uči in sporoča naprej v popolnem soglasju, kakor bi imela ena sama usta. Čeprav so na svetu različni jeziki, je vendar izročilo povsod enako krepko in enotno. Zato cerkve, ki so bile ustanovljene na Nemškem, nič drugače ne verujejo ali ne sporočajo naprej kakor cerkve na Španskem ali na Francoskem ali na Vzhodu ali v Egiptu ali v Libiji ali v Italiji. Kakor je sonce, ta božja stvar, eno in isto po vesoljnem svetu, tako oznanjevanje resnice sveti vsepovsod in razsvetljuje vse ljudi, ki hočejo priti do spoznanja resnice. In tako med temi, ki so na čelu cerkva, nihče ne oznanja drugačnega nauka, ker ni nihče večji od svojega učenika. Naj gre za odličnega govornika ali za klavrnega pridigarja, oba učita isto resnico. Nihče ne kvari vsebine izročila. Vera je vedno ena in ista. Kdor je torej bolj zgovoren, ji nič ne doda, in kdor je manj zgovoren, ji nič ne odvzame.