25. avgust: Pet poti spreobrnjenja

Iz govorov sv. Janeza Zlatoustega, škofa (hom. o hudem duhu skušnjavcu 2, 6) Pet poti spreobrnjenja   Hočete, da pokažem poti spreobrnjenja? Mnogo jih je, raznovrstnih in različnih, vse pa vodijo v nebo. Prva pot spreobrnjenja je: obsodba svojih grehov: Pripoveduj, da izkažeš svoje pravo. (Povej najprej svoje grehe, da dosežeš opravičenje.) Zato je govoril prerok: Rekel sem: »Priznam svojo krivico Gospodu« in ti si odpustil krivdo mojega srca. Obsodi torej sam, kar si zagrešil, in to bo Gospodu dovolj, da te opraviči. Kdor namreč obsodi svoje grehe, se bo upiral, da bi spet zašel vanje. Vzbudi svojo vest za tožnika v sebi, pa ne boš imel tožnika pred Gospodovim sodnim stolom. To je torej najodličnejša pot spreobrnjenja, druga pa za njo nič ne zaostaja. To je tista, da se ne maščujemo sovražnikom za krivice, da obvladujemo jezo, da odpuščamo grehe svojim sohlapcem. Tako bo tudi nam odpuščeno, kar smo zagrešili proti Gospodu. Glej, to je drugi način, da dosežemo spravo. Če namreč odpustite ljudem njih pregreške, pravi Gospod, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Hočeš spoznati tudi tretjo pot spreobrnjenja? To je goreča in zbrana molitev, ki izvira iz globine srca. Če hočeš vedeti za četrto pot, bom imenoval miloščino: veliko in neizrekljivo moč ima. Tudi skromnost in ponižnost nista nič slabši sredstvi za izkoreninjenje grehov, kot tisto, kar smo omenili zgoraj. Za to nam je priča cestninar, ki ni mogel naštevati svojih dobrih del, pa je namesto vsega ponudil ponižnost in je odložil veliko breme grehov. No, pa smo našteli pet poti spreobrnjenja: prva je obsodba lastnih grehov, druga, da odpuščamo krivdo svojemu bližnjemu, tretja obstoji v molitvi, četrta v miloščini in peta v ponižnosti. Nikar torej ne postopaj v brezdelju, ampak vsak dan stopaj po vseh teh poteh; saj niso težavne in se ne moreš izgovarjati na svojo revščino. Kajti celo če živiš v skrajnem pomanjkanju, se lahko izogibaš jeze, lahko uresničuješ ponižnost, moliš brez prestanka in obsojaš svoje grehe. Revščina ti ne bo nikjer postavljala ovir. Kaj pravim, celo na tisti poti spreobrnjenja, kjer je treba razdati premoženje (na miloščino mislim), nam revščina ne brani, da ne bi mogli izpolniti ukazanega. Spoznali smo torej, kako naj si zdravimo rane. Uporabljajmo ta zdravila! Ko si pridobimo resnično zdravje, se bomo z zaupanjem hranili pri sveti mizi in bomo z veliko slavo hiteli naproti kralju slave, Kristusu. Vztrajno hrepenimo za večnimi dobrinami po milosti, usmiljenosti in dobrotljivosti našega Gospoda Jezusa Kristusa.