25. marec: Zakrament naše sprave

Iz pisem sv. Leona Velikega, papeža (28. pismo Flavianu, 3-4) Zakrament naše sprave   Božje veličastvo si je privzelo ponižnost, moč je privzela slabost, večnost smrtnost. Da bi odplačala dolg našega stanja, je neranljiva narava združena z naravo, ki je podvržena trpljenju, da bi - kakor je bilo primerno za naše zdravilo - eden in isti srednik med Bogom in ljudmi, človek Jezus Kristus, mogel umreti v enem in ne bi mogel umreti v drugem. V neokrnjeni in popolni resnično človeški naravi se je torej rodil pravi Bog, ves v svojem in ves v našem. Naše pa imenujemo, kar je od začetka Stvarnik v nas določil in kar je sprejel, da bi obnovil. Kar pa je prevarljivec prizadejal in je prevaranec dopustil, o tem ni v Odrešeniku nobenega sledu. In čeprav je bil podvržen vsem človeškim slabostim, zato še ni bil sokriv naših zločinov. Podobo hlapca je privzel, a ne gnusobe greha; kar je človeško, je povzdignil, božanskega pa ni zmanjšal. Kajti izničenje, po katerem je nevidni postal viden in je Stvarnik ter Gospod vseh stvari hotel biti eden izmed smrtnikov, je bilo sad usmiljenja, ne pa pomanjkanje moči. Zato je tisti, ki je ostal Bog in je ustvaril človeka, postal človek v podobi hlapca. Božji Sin stopa torej v te nižine sveta, ko zapušča nebeški prestol, in se znova rodi v novem redu, ne da bi zapustil Očetovo slavo. V novem redu, ker je ostal neviden v svojem in je postal viden v našem; nedoumljivi je hotel postati zaznaven; tisti, ki je pred vsemi časi, je začel bivati v času. Gospod vesolja je sprejel podobo hlapca in je zato zasenčil svoje neskončno veličastvo; Bog, ki ne pozna trpljenja, je hote postal človek, podložen trpljenju, in nesmrtni se je podvrgel zakonom smrti. On, ki je pravi Bog, je hkrati pravi človek in ni v tej edinosti nobene laži, ko sta med seboj povezani človeška ponižnost in vzvišenost božanstva. Kakor se namreč Bog ne spremeni z usmiljenjem, tako dostojanstvo ne uniči človeka. Vsaka narava namreč dela v skupnosti z drugo, kar ji je lastno: Beseda namreč dela, kar je njej lastno, in telo izvršuje, kar je lastno njemu. Ena narava se blešči v čudežih, druga pa je podvržena trpljenju. In kakor Beseda obdrži isto naravo z Očetom, tako ostaja človek v naravi našega rodu. Eden in isti je namreč, kar moramo pogosto povedati, pravi božji in pravi človeški sin. Bog zato, ker je bila v začetku Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog; človek pa zato, ker se je Beseda učlovečila in se naselila med nami.