25. november: Ko boš prišel k studencu, boš videl Luč samo

Iz razprav o Janezovem evangeliju sv. Avguština, škofa (35, 8.9) Ko boš prišel k studencu, boš videl Luč samo   Mi kristjani smo sicer v primeri z neverniki že luč; zato pravi apostol: Kajti nekdaj ste bili tema, zdaj pa ste luč v Gospodu; kakor otroci luči hodite. Drugje pa je dejal: Noč se je pomaknila in dan se je približal. Odložimo torej dela teme in si nadenimo orožje svetlobe. Kakor podnevi hodimo pošteno. Da pa je v primeri z lučjo, v katero naj pridemo, tudi dan, v katerem smo, še zmeraj tema, čuj apostola Petra. Ta pravi, da je Gospodu Kristusu prišel glas veličastne moči: Ti si moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; in ta glas, ki je prišel iz nebes, pravi, smo mi slišali, ko smo bili z njim na sveti gori. Ker pa mi nismo bili ondi in tega glasu iz nebes takrat nismo slišali, nam pravi isti Peter: Tako je za nas preroška beseda še trdnejša in prav ravnate, če pazite nanjo kakor na svetilko, ki sveti na temnem kraju, dokler ne zasije dan in ne vzide danica v vaših srcih. Ko bo torej naš Gospod Jezus Kristus prišel in, kakor pravi tudi apostol Pavel, osvetlil, kar je v temi skritega, in razodel misli src, da bo vsakdo hvalo prejel od Boga, takrat bodo ob toliki dnevni svetlobi svetilke odveč: ne bo se nam bral prerok, ne bomo odpirali nobenega apostolskega spisa, ne bomo popraševali po Janezovem pričevanju, niti evangelija nam ne bo treba. Vsa pisma torej, ki so nam bila v noči tega sveta kakor svetilke prižgana, da ne bi ostali v temi, bomo dali v kraj. Ko bo vsega tega konec in ne bo več treba, da bi nam kaj svetilo, in ko bodo tudi božji možje, ki so nam to luč posredovali, z nami vred gledali ono pravo in jasno luč, ko bodo torej vsi ti pripomočki odpravljeni, - kaj bomo videli, kaj bo hranilo našega duha? Česa se bo pogled radoval? Odkod bo ono veselje, ki ga oko ni videlo in uho ni slišalo in ki ni prišlo v človekovo srce? Kaj bomo gledali? Rotim vas, ljubite z menoj, trudite se verovati z menoj! Hrepenimo po domovini, ki je tam gori, zdihujmo po domovini tam gori, imejmo se tukaj za tujce! Kaj bomo takrat videli? Govori naj nam evangelij: V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Prišel boš k studencu, od koder ti je pršila rosa; videl boš nezakrito luč, od koder ti je prihajal žarek napošev in nakriv v temno srce in očiščen boš, da jo boš lahko gledal in prenesel. Janez pravi o tem: Preljubi, otroci božji smo in se še ni pokazalo, kaj bomo. Vemo, da bomo, ko se prikaže, njemu podobni, ker ga bomo gledali, kakršen je. Čutim, kako vaša srca z menoj vred kipijo kvišku; toda minljivo telo teži dušo in zemeljsko bivališče tlači mnogo mislečega duha. Odložil bom to knjigo in vi pojdete odtod, vsak na svoje. Dobro nam je bilo pri skupni luči, srčno smo se veselili, srčno radovali. Toda četudi se ločimo drug od drugega, od njega se nikar ne ločimo!