25. oktober: Beseda, božja Modrost, se je učlovečila

Iz govorov sv. Petra Krizologa, škofa (117. govor) Beseda, božja Modrost, se je učlovečila   Apostol Pavel poroča o dveh ljudeh, ki sta začetnika človeškega rodu: o Adamu in o Kristusu. Ta dva človeka sta si po telesu enaka, a različna po zasluženju; po sestavi udov sta si res popolnoma podobna, po izvoru pa sta zares popolnoma različna. Postal je, pravi apostol, prvi človek Adam živo bitje, poslednji Adam pa oživljajoč duh. Prvi človek je bil nastal po poslednjem človeku, po njem je tudi prejel dušo, da bi živel; njegov Stvarnik ga je upodobil. Poslednji človek pa ni čakal na nekoga drugega, da bi prejel življenje, ker on sam daje vsem življenje. Prvi je bil oblikovan iz malovrednega ila, poslednji pa se je rodil iz dragocenega naročja Device; pri prvem je bila zemlja spremenjena v meso, pri poslednjem pa je bilo meso povišano v Boga. Kaj naj bi še povedal? Drugi Adam je svojo podobo, tedaj ko je oblikoval človeka, vtisnil v prvega človeka. Iz tega vzroka je sprejel tudi njegovo obličje in ime, da ne bi propadlo to, kar je naredil po svoji podobi. Prvi Adam, poslednji Adam: prvi ima začetek, poslednji pa nima konca. Vendar ta poslednji je resnično prvi, saj pravi: Jaz sem prvi in poslednji. Jaz sem prvi, to je, brez začetka. Jaz sem poslednji, to je, brez konca. Toda ni najprej to, kar je duhovno, ampak kar je čutno, potem, kar je duhovno. Zemlja je namreč pred svojim sadom, a ni tako dragocena kot njen sad. Zemlja zahteva napore, vzdihovanje in obdelavo, sad pa daje imetje in življenje. Prerok se veseli takega sadu zemlje, pravi namreč: Naša zemlja je obrodila svoj sad. Kakšen sad? Sad, o katerem pravi na drugem mestu: Potomca iz tvojega rodu bom posadil na tvoj prestol. Prvi človek, trdi apostol, je iz prsti, zemeljski, drugi človek je iz nebes, nebeški. Kakršen je zemeljski, taki so tudi zemeljski, in kakršen je nebeški, taki so tudi nebeški. Kako neki naj bi ljudje, katerih rojstvo ni nebeško, mogli postati nebeški ljudje? Kako neki naj bi ne ohranjevali narave svojega porekla, temveč vztrajali v poreklu prerojenja? V ta namen, bratje, Sveti Duh dela s svojo skrivnostno lučjo rodovitno naročje krstnega studenca. Ljudi, ki prihajajo iz glinine rodovine v bedno pozemeljsko stanje, naj bi deviški studenec rodil za nebesa in jih privedel do podobnosti s Stvarnikom. Ako smo že prerojeni, preoblikovani po Stvarnikovi podobi, tedaj spolnjujmo to, kar veleva apostol, ko pravi: kakor smo torej nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega. Zdaj smo, kot smo že rekli, prerojeni po podobi našega Gospoda. Mi, ki nas je Gospod posinovil, dokončajmo v celoti našo podobo s tem, da se povsem upodabljamo po Stvarniku: ne z njemu lastnim veličastvom, ampak z nedolžnostjo, preprostostjo, krotkostjo, potrpežljivostjo, ponižnostjo, usmiljenjem, složnostjo, kajti s temi krepostmi je hotel postati eden izmed nas in ostati z nami.