26. februar: Posnemajmo zgled Dobrega pastirja

Iz homilij sv. Asterija, škofa v Amaseji (13. hom.) Posnemajmo zgled Dobrega pastirja   Bog je vzor, ker ste ustvarjeni po njegovi podobi, zato posnemajte njegov zgled. Kristjani ste in že s samim imenom izpričujete svoje človeško dostojanstvo. Zato posnemajte Kristusovo ljubezen. Občudujte bogastvo njegove dobrote. Ko se je odločil, da z učlovečenjem pride med ljudi, je pred seboj poslal Janeza kot glasnika in vodnika k spreobrnjenju, pred Janezom pa vse preroke, da so učili ljudi, naj se streznijo, se vrnejo na pravo pot in se spreobrnejo k boljšemu življenju. Kmalu nato je sam prišel in je osebno, z lastnim glasom klical: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Kako je sprejemal tiste, ki so poslušali njegov glas? Rad jim je odpustil grehe, hitro je reševal ljudi iz stiske. Učlovečena Beseda jih je posvečevala, Duh jih je potrjeval v svetosti, stari človek je bil pokopan v vodo, rodil se je nov in zacvetel v milosti. Kaj je sledilo iz tega? Nekdanji sovražnik je postal prijatelj, tujec je postal sin, prejšnji posvetnjak svet in pobožen človek. Posnemajmo zgled Dobrega pastirja. Premišljujmo evangelije in občudujmo njihove zglede skrbi in dobrote, v katerih odseva Gospod, in se učimo iz njih. V prilikah in primerih glejte Pastirja sto ovac! Ne ostaja pri tistih, ki se pasejo v redu, medtem ko je ena zašla in zapustila čredo. Gre jo iskat čez drn in strn, vzpenja se po strminah, z velikim trudom hodi sem in tja po pustinji, dokler ne najde izgubljene ovce. Ko jo končno najde, je ne pretepe ali s silo žene nazaj k čredi, ampak si jo naloži na ramena in jo ljubeče pridruži drugim ovcam. Bolj je vesel nad to, ki jo je našel, kakor nad množico drugih. Premislimo, kaj se razodeva skrito v tej priliki. Ta ovca ne pomeni le navadne ovce, pastir tudi ni običajni pastir, temveč pomeni vse nekaj drugega. Te primere vsebujejo svete resničnosti. Opozarjajo nas, naj ne imejmo ljudi za izgubljene in ne obupavajmo nad njimi, niti jih ne zanemarjajmo, kadar so v nevarnosti, in ne obotavljajmo se jim pomagati. Voditi jih moramo na pravo pot, če so zapustili pošteno življenje in zablodili. Veselimo se ob njihovi vrnitvi ter jih pridružimo množici tistih, ki živijo lepo in bogoljubno.