27. april: Duh oživlja

Iz knjige o Svetem Duhu sv. Bazilija, škofa (15 pogl., 35-36) Duh oživlja   Gospod, ki vodi naše življenje, je naredil z nami zavezo pri krstu, ki je hkrati izraz smrti in življenja. Podoba smrti je v delovanju vode, delovanje Svetega Duha pa nam daje poroštvo življenja. Tako prihajamo do vprašanja, ki nas zanima: Zakaj je voda pridružena Duhu? Pri krstu gre namreč za dvojen cilj: najprej gre za to, da se onemogoči obstoj greha in da bi ne bilo več dejanj, ki vodijo v smrt. Gre pa tudi za življenje v Duhu, katerega sad je posvetitev. Voda nam daje podobo smrti s tem, da sprejme telo kot nekakšen grob; Duh pa po drugi strani vliva oživljajočo moč in prenavlja duše, ki jih iz smrti greha vodi k prvotnemu življenju. Znova se roditi iz vode in Duha pomeni torej smrt, ki jo ponazarja delovanje vode, in življenje, ki prihaja iz delovanja Duha. S trikratnim potapljanjem in trikratnim klicanjem se izvrši velika skrivnost krsta. Po eni strani dušo krščencev razsvetli podelitev božje vednosti. Vendar tako, da če daje voda milost, ne prihaja ta iz narave vode, ampak zaradi prisotnosti in delovanja Duha. Pri krstu ne gre za telesno očiščenje od umazanije, ampak za dejanje utemeljitve poslušnosti naše vesti božji volji. Ko nas Gospod pripravlja na življenje vstalih, nas vabi, da živimo po evangeljskem nauku. Vabi nas, da se odpovemo jezi, da potrpežljivo prenašamo zlo, da se odtrgamo od veseljačenja, da se ne vdajamo pohlepu po bogastvu. Iti po tej poti, pomeni že vnaprej, svobodno izbrati to, kar bomo povsem naravno uživali v prihodnjem življenju. Po Svetem Duhu se ponovno odločamo za življenje v raju, se podajamo na pot proti nebeškemu kraljestvu, se vračamo v življenje posinovljencev. V njem se upamo imenovati Boga našega Očeta, v njem postajamo deležni Kristusove milosti, se imenujemo otroci luči in postajamo deležni večne slave, kratko povedano: smo in bomo polni blagoslova sedaj in na veke. Tako gledamo kot v ogledalu obljubljene dobrine in se jih v veri že veselimo, kot bi jih že uživali. Če je že predokus tako bogat, kaj bo šele popolna posest? Če so prvine že tako lepe, kakšna bo šele njihova polnost?