27. januar: Kako naj povrnemo Gospodu za vse, kar nam je dal?

Iz Daljšega redovnega pravila sv. Bazilija Velikega, škofa (2. odg., 2-4) Kako naj povrnemo Gospodu za vse, kar nam je dal?   S katerimi besedami bi mogli primerno obrazložiti božje darove? Tako številni so, da jih ne zajame nobeno število. Tako čudoviti so, takšni in toliko jih je, da bi se že pri enem morali darovatelju brez konca zahvaljevati. En dar pa je, ki ga nikakor, četudi bi hoteli, ne smemo z molkom obiti na noben način. Nobeno bitje zdrave pameti, čeprav precej zaostaja za pravim vrednotenjem stvari, ne more prezreti milostnega dejstva in o njem vsaj nekaj spregovoriti. To je odličen božji dar, o katerem bomo spregovorili: Bog je naredil človeka po svoji podobi in sličnosti in mu zaupal dragocen delež svojega spoznanja. Od vseh živih bitij je samo njega obdaril z razumom in mu dal zmožnost uživati nepopisne lepote zemeljskega raja. Postavil ga je za gospodarja vseh stvari na zemlji. Ko ga je kača prevarala, da je padel v greh in je za grehom prišla smrt in iz nje izhajajoče bridkosti, ga kljub temu ni prepustil usodi. Nasprotno, dal mu je v pomoč postavo, postavil angele za njegove varuhe in zavetnike, pošiljal mu je preroke, da so preganjali hudobijo in učili krepostno življenje. Nagnjenost k slabemu je zaviral z grožnjami, da ga bo kaznoval, z obljubami pa je v njem vzbujal hrepenenje po pravih dobrinah. Mnogokrat je pokazal, kako zelo različen je konec dveh poti življenja, dobre in slabe. A tudi trmoglavcev, kljub vztrajanju v neposlušnosti, ni zavrgel. Gospodova dobrota nas ni zapustila. Njegove ljubezni do nas nismo ustavili niti tedaj, ko smo z brezbrižnostjo do izkazanih nam časti sramotili svojega dobrotnika. Poklical nas je nazaj iz smrti in nas spet oživil po našem Gospodu Jezusu Kristusu. Pri tem že sam način, kako nam je naklonil ta dar, vzbuja največje občudovanje. Čeprav je bil namreč v božjem sijaju, ni ljubosumno varoval enakosti z Bogom. Sam sebe je izničil in vzel nase podobo hlapca. Še več, nosil je naše trpljenje, si naložil naše bolečine, da bi mi po njegovih ranah ozdraveli. Odkupil nas je iz prekletstva postave, ker je zaradi nas postal prekletstvo. Prestal je najsramotnejšo smrt, da nas privede v preslavno življenje. Vendar mu ni bilo dovolj, da je mrtve oživil, temveč jim je podaril, da postanejo deležni njegovega božanstva in pripravil večno slavo, ki s svojo veličastno srečo presega vsako človeško pojmovanje. Kaj naj torej povrnemo Gospodu za vse, kar nam je dal? Gospod je tako dober, da niti ne mara povračila. Zadostuje mu naša ljubezen v zahvalo za prejete dobrine. Ko se v izpovedi svojega srca spomnim vsega tega, obnemim v trepetu in silnem strmenju, da ne bi namreč zaradi duhovne malomarnosti ali ukvarjanja z ničvrednimi rečmi pozabil na ljubezen do Boga in bil Kristusu v sramoto in nečast.