27. junij: Dobrine je delila z drugimi

Odlok kongregacije svetih obredov o potrditvi češčenja (5. januarja 1938) Dobrine je delila z drugimi   Nabirajte si zakladov v nebesih, kjer jih ne uničuje ne molj ne rja in kjer jih tatovi ne kopljejo in ne kradejo! Po tem božjem opozorilu sv. evangelija je z vso modrostjo ravnala sv. Ema, krška grofica. Čeprav je imela veliko premoženje, ni postala ošabna, ni zaupala v negotovost bogastva, ampak v živega Boga, ki nam v obilju daje vse, kar potrebujemo. Bila je bogata zemeljskih dobrin, a še bolj dobrih del, zato je dobrine z lahkim srcem razdajala in jih delila z drugimi, uporabljala jih je tako, da je molila Boga v njegovih darovih, in jih varno shranjevala tam, kjer bi jih vedno lahko našla. Le malo vemo iz njenega življenja, kar pa se je ohranilo do naših časov, dovolj in še preveč dokazuje, kako so prebivalci Krke in sosednjih dežel z nekakšnim pametnim čutom častili Emo kot svetnico. Ema se je rodila v plemeniti družini grofov iz Brež na Koroškem v drugi polovici 10. stoletja. Poročila se je z Viljemom, mejnim grofom Savinjske marke, a že pred 1016 je postala vdova. Dvajset let pozneje, ko je v vojski padel tudi njen sin Viljem, je podedovala upravo nad vsem velikim premoženjem in bogastvom, ki ga je pa velikodušno porabila v dobro ljudstva in Cerkve. Z odobritvijo salzburškega nadškofa je postavila in oskrbela devet župnijskih cerkva. V kraju Krka je ustanovila samostan in cerkev za redovnice sv. Benedikta in ga bogato obdarila. Poskrbela je tudi, da je nadškof ustanovil drug samostan za menihe v admontski dolini. Poročajo, da je umrla 29. junija 1045, pokopana pa je v cerkvi v Krki, ki jo je sama zgradila. Ko so 1174 postavili novo krško stolnico, so Emino truplo prenesli in spoštljivo shranili v veliki in prelepi že urejeni kripti. V 13. stoletju je nedvomno izpričano, da so jo že častili kot svetnico in da so ljudje radi romali na njen grob. Poročajo, da je na njeno priprošnjo Bog delal številne čudeže, ki so popisani v skoraj sodobni listini. V naslednjem stoletju je bil že sestavljen liturgični oficij v njeno čast. Vse to očitno dokazuje, da so Emo častili v bogoslužju vsaj že v 14. stoletju, da so imeli mašo njej v čast in da so jo klicali za svetnico... Cesar Friderik III. in koroški plemiči so 1466 prosili papeža Pavla II., naj bi začel apostolski postopek za ugotovitev Eminega svetništva. Papež je nato ustanovil komisijo treh kardinalov, ti pa so za preiskavo poverili sekovskega in ljubljanskega škofa ter opata v Št. Lambertu in Vetrinju. Že naslednje leto je bila preiskava končana, ugotovitve pa so poslali v Rim istemu papežu, toda politične zmede so preprečile nadaljnji postopek. Češčenje bl. Eme pa je vedno bolj rastlo, posebej slovesno so 1745 obhajali sedemstoletnico njene smrti. Bogoslužni praznik, ki so ga že obhajali v krški škofiji, so tedaj s papeževim dovoljenjem razširili tudi v drugih škofijah. V zadnjih letih pa so zbrali številne dokumente, da bi češčenje, ki ga izkazujejo sv. Emi, odkar ljudje pomnijo, apostolski sedež tudi uradno potrdil... Kongregacija svetih obredov je na svoji redni seji dne 4. januarja 1938 pozitivno odgovorila na postavljeni dvom glede češčenja, papež Pij XI. pa je naslednji dan sklep kongregacije odobril in potrdil.