27. maj: Vse moje upanje je v tvojem usmiljenju

Iz Izpovedi sv. Avguština, škofa (10. knjiga, 10, 26.37-29. 40) Vse moje upanje je v tvojem usmiljenju   Kje sem te torej našel, da sem te spoznal? Saj te še ni bilo v mojem spominu, preden sem te spoznal! Kje sem te torej našel, da sem te spoznal? Kje drugje kot v tebi nad menoj? In vendar nikjer nobenega kraja, pa naj se od tebe oddaljujemo, naj se ti približujemo, nikjer nobenega kraja! Vsepovsod vladaš vsem, Resnica, ki se obračajo nate za nasvet, in vsem odgovarjaš obenem, pa če te še tako različno sprašujejo. Razločno odgovarjaš, a vsi te ne slišijo razločno. Vsi te sprašujejo, o čemer bi radi nasveta, ne slišijo pa zmerom vsi, kar bi radi slišali. Najboljši tvoj služabnik pa je tisti, ki ne gleda toliko na to, da bi slišal od tebe, kar bi sam hotel, kakor na to, da bi sam hotel to, kar sliši od tebe. Pozno sem te vzljubil, Lepota, večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil! In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj, in tam sem te iskal, nelep sem se gnal za lepimi stvarmi, ki si jih ti ustvaril. Z menoj si bil, jaz ne s teboj. Daleč od tebe so me držale stvari, ki sploh ne bi bivale, ko ne bi v tebi bivale. Vabil si in klical - in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in žarel si - in pregnal si mojo slepoto. Sladko si mi vzdehtel in vsrkal sem tvoj vonj - po tebi koprnim. Okusil sem te - in sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me - in zagorel sem po tvojem miru. Kadar bom z vsem svojim bitjem priklenjen nate; ne bo zame nikjer bolečine ne truda in moje življenje bo živo, do vrha napolnjeno s tabo. Zdaj pa, ko te še nisem poln, sem samemu sebi v breme, zakaj le kogar ti napolnjuješ, mu olajšaš tovor. Še se bojujejo v meni moje objokovanja vredne radosti z razveseljivimi radostmi, a na kateri strani bo zmaga, ne vem. Bojujejo se moje zle žalosti z dobrimi radostmi, a na kateri strani bo zmaga, ne vem. Gorje mi, Gospod, usmili se me! Gorje mi! Glej, saj ne skrivam svojih ran: ti si zdravnik in jaz bolnik, ti si usmiljen in jaz usmiljenja potreben. Mar ni človeško življenje samo preizkušnja na zemlji? Kdo je, da bi si želel nadlog in težav? Nositi jih ukazuješ, ljubiti ne. Nihče ne ljubi tega, kar prenaša, čeprav morda voljno prenaša. Kajti četudi z veseljem prenaša, vendar bi rajši imel, da ne bi imel kaj prenašati. V nesreči si želim sreče, v sreči se nesreče bojim. Kje je tu srednji kraj, kjer bi človeško življenje ne bilo preizkušnja? Gorje sreči in uspehu sveta: dvakrat gorje zaradi strahu pred nesrečo in zaradi pohujšanja, ki je v veselju! Gorje nesrečam sveta: dvakrat in trikrat gorje zaradi hrepenenja po sreči in ker je nesreča sama trda in ker se je bati, da zlomi potrpljenje! Mar ni človeško življenje samo preizkušnja na zemlji, brez najmanjšega oddiha? Vse moje upanje je edinole v tvojem velikem usmiljenju.