28. februar: Globlja vprašanja človeškega rodu

Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vat. vesoljnega cerkvenega zbora (CS 9-10) Globlja vprašanja človeškega rodu   Današnji svet se kaže istočasno kot močnega in slabotnega, kot sposobnega napraviti to, kar je najboljše in kar je najslabše, in odprta mu je pot ali v svobodo ali v suženjstvo, ali k napredku ali v zaostalost, ali v bratstvo ali v sovraštvo. Človeku poleg tega prihaja v zavest njegova dolžnost, da pravilno usmerja sile, ki jih je sam prebudil in ki ga lahko strejo ali pa mu služijo. Zato sam sebi zastavlja vprašanja. Neravnovesja, zaradi katerih trpi sedanji svet, so vsekakor povezana s tistim temeljnim neravnovesjem, ki ima svoje korenine v človekovem srcu. V človeku samem se namreč med seboj bojuje več prvin. Človek kot stvar z ene strani izkustveno doživlja, kako je v marsičem omejen, z druge strani pa se v svojem hrepenenju čuti brezmejnega in poklicanega k višjemu življenju: Mnogi miki ga privlačijo; stalno je prisiljen, da izbira med več stvarmi in da se nekaterim odpove. Še več, kot slaboten in grešen človek neredko dela to, česar noče, in ne stori tega, kar bi hotel. Tako v samem sebi trpi razdvojenost, iz katere izvirajo tudi tolikeri in tako številni razdori v družbi. Premnogi, katerih življenje je okuženo s praktičnim materializmom, so seveda daleč od tega, da bi jasno dojeli to dramatično stanje; ali pa jih moreča beda ovira, da ne morejo o njem razmišljati. Mnogi mislijo, da bodo našli svojo pomiritev v mnogovrstnih razlagah stvarnosti. Nekateri pa pričakujejo resnično in vsestransko osvoboditev človeškega rodu edinole od človeške prizadevnosti in so prepričani, da bo bodoče človekovo kraljestvo na zemlji potešilo vse želje njegovega srca. Tudi takih ne manjka, ki obupujejo nad smislom življenja in hvalijo drznost tistih, ki menijo, da je človeško bivanje brez sleherne lastne smiselnosti, in ji poskušajo dati celotno smiselnost zgolj iz moči svojega lastnega duha. Vendar pa spričo današnjega svetovnega razvoja vedno bolj raste število tistih, ki postavljajo ali z novo ostrino občutijo najbolj temeljna vprašanja: Kaj je človek? Kaj je smisel trpljenja, zla, smrti? Vse to so namreč stvari, ki kljub tolikemu napredku obstajajo še dalje. Čemu vse zmage, dosežene za tako visoko ceno? Kaj more človek prinesti družbi, kaj more od nje pričakovati? Kaj bo prišlo za tem zemeljskim življenjem? Cerkev pa veruje, da Kristus, ki je za vse umrl in vstal, po svojem Duhu človeku podeljuje luč in moč, da bo mogel odgovoriti na svoj vzvišeni poklic; in Cerkev veruje, da nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v katerem bi mogli biti odrešeni. Prav tako veruje, da je v njenem Gospodu in učeniku ključ, središče in cilj vse človeške zgodovine. Cerkev vrh tega zatrjuje, da pod vsemi spremembami obstoji marsikaj takega, kar se ne spreminja; in to ima svoj zadnji temelj v Kristusu, ki je isti včeraj, danes in na veke.