28. november: Izženimo strah pred smrtjo in mislimo na neumrljivost

Iz razprave sv. Ciprijana, škofa in mučenca, O umrljivosti (18.24.26) Izženimo strah pred smrtjo in mislimo na neumrljivost   Pomnimo, da moramo izvrševati ne svojo, marveč božjo voljo, kakor nam je Gospod vsak dan zapovedal moliti. Kako napak je in kako narobe, če prosimo, naj se njegova volja zgodi, ko pa nas Bog s tega sveta pokliče in povabi, nismo takoj poslušni ukazu njegove volje. Ustavljamo se in upiramo in se damo kakor trmasti sužnji z žalostjo in nejevoljo vleči pred Gospodovo obličje in gremo odtod le po pritisku sile, ne iz voljne poslušnosti, pa vendar hočemo, da nas nagradi z nebeškim plačilom, ko neradi pridemo k njemu. Čemu tedaj molimo in prosimo, naj pride nebeško kraljestvo, če nas ujetništvo na zemlji veseli? Čemu s pogostnimi molitvami prosimo in želimo, naj skoraj napoči dan kraljestva, če bolj želimo in silneje hrepenimo služiti tukaj hudiču kot kraljevati s Kristusom. Ko svet sovraži kristjana, kaj ljubiš tega, ki te sovraži, in ne hodiš rajši za Kristusom, ki te je odkupil in te ljubi? Janez v svojem pismu kliče in govori in svari, naj ne ljubimo sveta in ne živimo po mesenem poželenju: Ne ljubite sveta ne tega, kar je na svetu. Če kdo ljubi svet, ni v njem Očetove ljubezni. Zakaj, karkoli je na svetu, je poželenje mesa in poželenje oči in napuh sveta, ki ni od Očeta, marveč od svetnega poželenja. In svet prejde in njegovo poželenje; kdor pa vrši voljo božjo, ostane vekomaj. Bodimo, ljubi bratje, rajši s čistim srcem, kar Bog hoče. Izženimo strah pred smrtjo in mislimo na neumrljivost, ki pride. Pokažimo, da smo, kar verujemo. Preudarjati moramo, ljubi bratje, in neprestano premišljevati, da smo se svetu odpovedali in da samo kot tujci in popotniki nekaj časa tukaj živimo. Veselimo se dneva, ki bo vsakemu odkazal njegovo stalno bivališče, ki nas bo vzel odtod, nas oprostil svetnih vezi in privedel nazaj v raj in kraljestvo. Kdo ne bi iz daljne tujine hitel v domovino? Kdo si ne bi, ko hiti čez morje k svojcem, srčno želel ugodnega vetra, da bi mogel čim prej objeti svoje drage? Očetnjava nam je raj; očetje so nam zdaj očaki. Zakaj ne hitimo in tečemo, da bi mogli videti domovino, pozdraviti očete? Veliko število naših dragih nas ondi pričakuje, številen in močan zbor staršev, bratov, otrok po nas hrepeni, že brez skrbi za svojo rešitev, a še v skrbi za naše zveličanje. Kakšno skupno veselje njim in nam, če jim pridemo pred oči, pridemo v njih objem! Kakšna radost v nebeškem kraljestvu, kjer ni strahu pred smrtjo, kakšna silna in neminljiva blaženost, kjer je življenje večno! Tam je apostolov slavni zbor, tam radujočih se prerokov število, tam mučencev neštevilna množica, za zmago v slavnem boju in trpljenju venčana; tam so zmagoslavne device, ki so poželenje mesa in telesa z zdržnostjo pogumno ukrotile; tam uživajo plačilo usmiljeni, ki so ubožcem hrano in miloščino deleč opravljali pravična dela, ki so spolnjujoč Gospodove zapovedi spreminjali zemeljsko imetje v nebeške zaklade. K njim, preljubi bratje, s koprnečim srcem hitimo, da bi bili kmalu pri njih; da bi kmalu srečno prišli h Kristusu, želimo! To misel naj Bog v nas vidi, ta sklep našega srca in naše vere naj Gospod Kristus zagleda, ki bo dal bogatejše plačilo svoje sreče tistim, ki bodo bolj goreče hrepeneli po njem.