29. december: Ob dopolnitvi časov se je razodela polnost božanstva

Iz govorov sv. Bernarda, opata (1. gov., 1-2, Na Gosp. razglašenje) Ob dopolnitvi časov se je razodela polnost božanstva   Razodela se je dobrotljivost in ljudomilost našega Boga in Odrešenika. Zahvalimo se Bogu za obilno tolažbo, s katero nas razveseljuje v tem bednem izgnanstvu našega zemeljskega popotovanja. Dobrotljivost je bila skrita, dokler se ni razodela ljubezen do ljudi. Seveda je bila že prej, kajti božje usmiljenje je od vekomaj. Toda kdo bi mogel vedeti, da je božja dobrotljivost tako velika? Bog jo je obljubil, a malokdo jo je izkusil, zato mnogi niso verovali vanjo. Mnogokrat in na mnogotere načine je Gospod govoril po prerokih. Bog misli na rešenje, ne na nesrečo. Kaj je rekel človek, ko je prišla nesreča in ni bilo miru? Doklej boste govorili: Mir, mir, a ni miru? Zato bridko jokajo poslanci miru in govorijo: Gospod, kdo je veroval našemu oznanilu? Naj bi vsaj zdaj ljudje verovali, ko so videli, kako zanesljiva so božja pričevanja. Da ne bi niti kalnemu očesu ostal skrit, je Bog postavil svoj šotor na soncu. Kristus je mir, ne samo obljubljen, ampak poslan. Ne odložen, ampak darovan, ne samo prerokovan, ampak osebno navzoč. Nebeški Oče je poslal na zemljo zaklad, poln božjega usmiljenja. Zaklad, ki so ga med trpljenjem razbili na kosce, da bi dobili iz njega ceno za našo odkupnino. Zaklad je bil majhen, a poln; rojeno nam je Dete, a v njem prebiva telesno vsa polnost božanstva. Ko je prišla polnost časov, je prišla tudi polnost božanstva. Bog je prišel v telesu, da bi se razodel ljudem, ki so iz telesa. Da bi spoznali njegovo dobrotljivost, je pokazal svojo ljudomilost. Ko se je Bog razodel in učlovečil, ne more biti več prikrita njegova dobrota. Ali mi je mogel bolje dokazati svojo dobroto, kakor s tem, da si je privzel moje telo? In to prav moje telo, ne kakršnega je imel Adam pred grehom. Ni večjega dokaza za božjo usmiljeno ljubezen, kakor je njegovo učlovečenje, ko si je privzel našo lastno revščino. Gospod, kaj je človek, da skrbiš zanj in se ga spominjaš? Iz tega naj človek spozna, kako Bog skrbi zanj. Naj ve, kaj Bog misli o njem, in kaj čuti do njega. Človek, ne vprašuj, zakaj trpiš ti, ampak zakaj trpi on. Iz tega, kar je on prestal zate, spoznaj, kako te ceni. Razumel boš njegovo dobrotljivost po njegovi ljubezni do ljudi. Kakor je v učlovečenju postal majhen, tako je postal velik v dobrotljivosti. Toliko mi je dražji, kolikor bolj se je ponižal zame. Apostol pravi: Razodela se je dobrotljivost in ljudomilost Boga našega Odrešenika. Velika je božja dobrotljivost, velika njegova ljubezen do ljudi. Največji dokaz svoje dobrotljivosti pa je gotovo Bog dal, ko je združil božanstvo s človeško naravo v osebi, ki ji je dal ime Jezus.