3. januar: Dvojna zapoved ljubezni

Iz razprav o Janezovem evangeliju sv. Avguština, škofa (17, 7-9) Dvojna zapoved ljubezni Prišel je sam Gospod, učitelj ljubezni, poln ljubezni, spolnjujoč, kakor je bilo o njem napovedano, preroško besedo nad zemljo, in pokazal, da na dveh zapovedih stoji postava in preroki. Premislite z menoj, bratje, kateri sta ti zapovedi. Dobro vam morata biti znani in vam ne smeta priti samo zdaj v spomin, ko ju omenim, marveč ne smeta nikoli izginiti iz vaših src. Sploh zmeraj mislite na to, da je treba ljubiti Boga in bližnjega: Boga z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem, bližnjega pa kakor sam sebe. To je treba zmeraj misliti, to premišljevati, to ohraniti, to delati, to spolnjevati. Ljubezen do Boga je prva po redu zapovedi, ljubezen do bližnjega je prva po redu izvršitve. Zakaj, kdor ti zapove to ljubezen v dveh zapovedih, ti ne bo poprej omenil bližnjega in šele potem Boga, marveč poprej Boga in nato šele bližnjega. Ti pa, ker Boga še ne vidiš, z ljubeznijo do bližnjega zaslužiš, da ga vidiš: s tem, da ljubiš bližnjega, izbistriš svoje oko, da boš videl Boga, saj Janez jasno pravi: Če namreč ne ljubiš svojega brata, ki ga vidiš, kako moreš ljubiti Boga, ki ga ne vidiš? Glej, reče se ti: »Ljubi Boga!« če mi porečeš: »Pokaži mi ga, katerega naj ljubim,« kaj naj ti odgovorim drugega, nego kar isti Janez pravi: Boga ni nikoli nihče videl. Da pa ne boš mislil, da Boga sploh videti ne moreš, pravi: Bog je ljubezen in, kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu. Ljubi torej svojega bližnjega in poglej vase, zakaj ljubiš bližnjega! Lomi lačnemu svoj kruh in siromake brez strehe sprejemaj v svojo hišo; ko nagega vidiš, ga obleci in ne zaničuj svojih sorodnikov! Če pa to storiš, kaj boš dosegel? Tedaj bo posvetila tvoja luč kakor jutranja zarja. Tvoja luč je tvoj Bog, zate jutranja zarja, ker bo tebi vzšla po noči tega sveta; kajti on sam ne vzide in ne zaide, ker zmeraj ostane. Ko ljubiš bližnjega in skrbiš za bližnjega, si na potu. Kam greš, če ne h Gospodu Bogu, k njemu, ki ga moramo ljubiti z vsem srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem? Nismo še namreč prišli h Gospodu, pač pa imamo bližnjega pri sebi. Nosi ga torej, s katerim hodiš, da prideš k njemu, ki želiš pri njem ostati.