3. november: Za novo, miroljubno miselnost

Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vat. vesoljnega cerkvenega zbora (CS 82-83) Za novo, miroljubno miselnost   Vsak izmed ljudi naj pazi, da se ne bo zanašal samo na napore nekaterih posameznikov, svojo lastno miselnost bi pa pustil vnemar. Kajti državni voditelji, ki odgovarjajo za skupno blaginjo svojega ljudstva in hkrati skrbijo za blagor vsega sveta, so močno odvisni od mnenja in razpoloženja množic. Ves njihov trud za mir je zaman, dokler duh sovražnosti, prezira in nezaupanja, plemensko sovraštvo in zagrizeni svetovni nazori ljudi razdvajajo in pretvarjajo v nasprotnike. Odtod tolika nujnost prevzgoje duha in preusmeritve javnega mnenja. Tisti, ki se posvečajo vzgoji, zlasti vzgoji mladine, ali ki oblikujejo javno mnenje, naj imajo za svojo nad vse važno nalogo, poskrbeti, da bo pri vseh zavladala nova, miroljubna miselnost. Sicer je pa potrebno, da prav vsi spremenimo svoja srca, da nam je pred očmi ves svet in tiste naloge, ki jih moremo izvršiti skupno z drugimi, da se bo našemu rodu obrnilo na bolje. Ne dajmo se prevarati od praznih upov. Če ne bodo ponehala nasprotja in sovraštva, če ne bodo za prihodnost sklenjene zanesljive in častne pogodbe glede svetovnega miru, utegne človeštvo, ki se že sedaj nahaja v veliki nevarnosti, kljub svoji občudovanja vredni znanosti doživeti usodno uro, ko ne bo več uživalo drugega miru kakor grozoten mir smrti. Vendar Kristusova Cerkev hkrati, ko razgrinja te misli in ko tudi sama živi sredi tesnobe tega časa, ne neha gojiti trdnega upanja. Znova in znova, bodi prilično bodi neprilično, se čuti dolžno oznanjati naši dobi apostolsko oznanilo: Glejte, zdaj je čas milosti za spreobrnjenje src, zdaj je dan rešitve. Če hočemo zagotoviti mir, je potrebno najprej poruvati vzroke nasprotij med ljudmi, vzroke, ki netijo vojno, predvsem krivice. Mnoge izmed njih izvirajo iz prevelikih neenakosti na gospodarskem področju in iz prepočasnega dajanja potrebne pomoči. Druge potekajo iz sle po gospodovanju in iz preziranja človeške osebnosti, ali, če poiščemo globlje vzroke, iz človekove zavisti, nezaupnosti, napuha in drugih sebičnih nagnjenj. Ker človek ne more prenesti tolikerih pomanjkljivosti reda, zato iz tega sledi, da tudi takrat, ko ne divja vojna, svet neprestano okužujejo človeške razprtije in nasilje. Ker vrh tega isto zlo razjeda tudi mednarodne odnose, je nujno potrebno, če ga hočemo premagati ali preprečiti ter obrzdati divja nasilja, da mednarodne ustanove bolje in tesneje sodelujejo ter si porazdelijo delo; in neutrudljivo je treba spodbujati k ustanavljanju združenj, ki se bodo zavzemala za mir.