30. december: Po učlovečeni Besedi postajamo podobni Bogu Verujemo božji Besedi. Ne opiramo se na prazne besede, ne zavajajo nas nagla in neurejena čustva, ne uspavajo nas dobro pripravljeni govori, ampak verujemo besedam vsemogočnega Boga.

Iz razprave sv. Hipolita, duhovnika, Zoper vse krive vere (10, 33-34) Po učlovečeni Besedi postajamo podobni Bogu Verujemo božji Besedi. Ne opiramo se na prazne besede, ne zavajajo nas nagla in neurejena čustva, ne uspavajo nas dobro pripravljeni govori, ampak verujemo besedam vsemogočnega Boga. Bog je govoril svojemu Sinu, Sin je govoril človeku, da bi ga odvrnil od nepokorščine. Ni ga hotel siliti k poslušnosti kot gospodar svoje hlapce, ampak ga je povabil k svobodni in zavestni odločitvi. Oče je poslal na zemljo svojo Besedo šele poslednji čas, ko ni hotel več govoriti samo po prerokih in jo oznanjati v zatemnjeni obliki ali samo med vrsticami, ampak jo je sklenil poslati vidno in kot osebo. Tako naj jo svet spozna in se po njej zveliča. Ko jo bodo ljudje videli, ne bodo več v zadregi in strahu kot tedaj, ko je žarela božja podoba iz prerokovega obličja ali ko se je Bog razodeval po angelih. Zdaj bo človek prepričan, da stoji pred samim Bogom, ki mu govori. Verujemo in vemo, da si je Beseda privzela telo iz Device; in tako obnovila starega človeka. Vemo, da je Bog postal človek iz naše snovi. Če ne bi bil iz iste snovi kakor mi, bi nam zaman ukazoval, da ga moramo posnemati kot Učitelja. Če bi bil ta človek drugačne snovi, kot sem jaz, kako naj neki meni ubogemu zapoveduje, da moram biti dober in pravičen kakor on? Da se ne bi zdel drugačen kakor mi, je prenašal težave, trpel lakoto in žejo, spal in počival, ni se branil trpljenja, sprejel je nase smrt in razodel je svoje vstajenje. Tako se je v svoji človeški naravi prvi daroval zate, da ne omagaš v trpljenju, ampak priznaš svojo človeško slabost v upanju, da boš prejel, kar je Oče dal Sinu. Če veruješ, da je Jezus pravi Bog, bo obenem z dušo neumrljivo in nestrohljivo tudi tvoje telo. Tvoje je nebeško kraljestvo, ker si bival na zemlji, pa si priznaval nebeškega Kralja. Živel boš v občestvu z Bogom, sodedič boš Kristusov. Ne bo te več mučilo poželenje, ne strasti in bolezni, kajti postal boš kakor Bog. Bog ti je dal pretrpeti marsikaj hudega, ker si pač človek. Toda Bog ti je obljubil, da ti bo dal samega sebe, ko boš dosegel pobožanstvenje in nesmrtnost. Če veruješ v Boga, ki te je ustvaril, priznavaš pravzaprav samega sebe. Njemu, ki ga Bog kliče, se spodobi, da spoznava Gospoda, pa bo tudi sam spoznan. Nikar se torej ne prepirajte med seboj, ampak radi odstopite mesto drug drugemu. Kajti Kristus je Bog čez vse. On odjemlje grehe sveta in prenavlja starega človeka, ki ga je ustvaril po svoji podobi od začetka. Tako je dokazal svojo ljubezen do tebe. Če boš spolnjeval njegove zapovedi in posnemal njegovo dobroto, mu boš podoben in boš sprejet v božjo slavo. Bog se ne da prekositi v darežljivosti, zato te je pobožanstvil v svojo slavo.