31. januar: Moje najljubše prizadevanje in delo

Iz pisem sv. Janeza Boska, duhovnika Moje najljubše prizadevanje in delo Če hočemo zares dobro svojim gojencem in jih naučiti, da bodo spolnjevali svoje dolžnosti, nikoli ne pozabimo, da moramo biti kakor starši tej naši dragi mladini. Zanjo sem najraje delal, se zanjo prizadeval, njej sem posvetil svoje duhovniško poslanstvo in vso našo salezijansko družbo. Kolikokrat sem se moral prepričati, moji dragi sinovi, o tej veliki resnici v svojem dolgem delovanju! Gotovo se je lažje razburjati kakor potrpeti, groziti otroku kakor ga prepričati. Dejal bi celo, da je lažje za našo nepotrpežljivost in prevzetnost kaznovati tiste, ki se upirajo, kakor pa jih poboljšati s tem, da jih vztrajno in dobrohotno prenašamo. Ljubezen, kot vam jo priporočam, je tista, ki jo je imel sveti Pavel do svojih vernikov, komaj spreobrnjenih h Gospodovi veri. Ta ljubezen ga je pogosto spravljala v žalost in ga silila k prepričevanju, kadar jih je videl, da so manj ubogljivi in se ne ozirajo na njegovo prizadevanje. Nikoli ne dopustite vtisa, da ste kaj ukrenili v razburjenosti. Zelo težko je pri kaznovanju ohraniti tisto mirnost, ki ne daje vtisa, da ravnamo zaradi obrambe oblasti ali zaradi razdraženosti. Tiste, nad katerimi moramo izvajati kakšno oblast, imejmo vedno za svoje sinove. Dajmo se jim takorekoč v službo, kakor Jezus, ki je prišel, da bi ubogal, ne pa ukazoval. Sramujmo se, če bi kdaj dali vtis, da hočemo gospodovati. Ne gospodujmo jim, ampak jim služimo z največjim veseljem. Tako je delal Jezus s svojimi apostoli. Prenašal je njihovo nevednost, neotesanost in malovernost. Z grešniki pa je ravnal s tako domačnostjo in ljubeznivostjo, da so se nekateri čudili, drugi pa skoro pohujšali, spet drugim pa je vzbujal sveto upanje na božje odpuščanje. Zato nam je rekel, naj se učimo od njega krotkosti in srčne ponižnosti. Ker so torej naši sinovi, se nikar ne jezimo, kadar je treba odpravljati njihove napake, ali se vsaj obvladajmo, da bodo opazili, kako smo zatrli jezo v sebi. V duši ne sme biti razburjenja, v očeh ne zaničevanja, in ne sramotilne besede na jeziku. Za sedanji trenutek naj v nas prevlada sočutje, za prihodnost pa upanje. Tako boste resnični očetje in boste zares uspeli poboljšati svoje sinove. V določenih težkih trenutkih bolj pomaga, če se priporočimo Bogu, se pred njim ponižamo, kakor pa izbruhnemo v poplavo besed, ki z ene strani povzročajo samo zlo v tistem, ki jih sliši, z druge strani pa nikakršne koristi v tistem, ki jih zasluži.