5. marec: O strahu božjem kot ljubezni do Boga

Iz razprave O psalmih sv. Hilarija, škofa (Ps 127, 1-3) O strahu božjem kot ljubezni do Boga   Blagor človeku, ki ljubi Gospoda in živi po njegovi volji. Kadarkoli Sveto pismo omenja strah božji, ne smemo prezreti, da ga nikdar ne motri samega, kot da bi zadostoval za dopolnitev vere, marveč vključuje ali predpostavlja še mnoge druge vrednote. Iz teh spoznamo, v čem je strah božji, kakor beremo v Salomonovih pregovorih: Če boš ravnal po pameti in modrosti in boš hrepenel po njej, kakor po srebru in zakladih, tedaj boš razumel, kaj je strah Gospodov. Iz tega vidimo, po katerih stopnjah dosežemo strah božji, ki pomeni ljubezen do Boga. Najprej si je treba izprositi modrosti in jo poglabljati, iskati in preverjati. Šele potem je mogoče doumeti, kaj je strah božji. Kar običajno ljudje mislijo o strahu božjem, sploh ni strah božji. Strah je namreč trepet človeške slabosti, ki se boji trpeti. Te vrste strah se poraja v nas ob zavesti krivde, pred mogočniki tega sveta, spričo nasilja močnejših, zaradi bolezni, ob napadu divjih zveri in zaradi drugega trpljenja. Tu ne govorimo o tem strahu, saj prihaja iz slabosti človeške narave. Niti ne o tem, česa se je treba bati. Saj nas to, česar se bojimo, samo po sebi prevzema z grozo. Tega strahu se ni treba učiti. O strahu božjem pa piše v Svetem pismu: Pridite, ljudje, poslušajte me, učil vas bom, kako je treba Boga spoštovati. Božjega spoštovanja se je torej treba naučiti, ker ga poučujejo. To spoštovanje ne vzbuja naravne groze, marveč resničnost, ki se je je treba naučiti. Ne izhaja iz trepeta narave, marveč si ga pridobivamo z izpolnjevanjem zapovedi, z deli poštenega življenja in z odkrivanjem resnice. Po našem umevanju je strah božji ves v ljubezni, popolna ljubezen pa strah použije. Svojo ljubezen do Boga dokazujem s tem, da sprejemam njegove opomine, izpolnjujem njegove zapovedi, zaupam v njegove obljube. Poslušajmo Sveto pismo, ki pravi: In sedaj, Izrael, kaj terja Gospod, tvoj Bog, od tebe? Samo to, da se bojiš Gospoda, svojega Boga, in hodiš po vseh njegovih potih; da ga ljubiš in služiš Gospodu, svojemu Bogu, z vsem srcem in vso dušo; da izpolnjuješ Gospodove zapovedi in njegove zakone, ki ti jih danes zapovedujem, da ti bo dobro. Božja pota pa so mnogovrstna, čeprav je v resnici on sam pot. Tako pravi on sam o sebi. Pove pa tudi razlog za to svojo trditev: »Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« Mnogo poti je treba torej preveriti in mnoge vztrajno preizkušati, da po skrbnem razglabljanju odkrijemo tisto edino, ki vodi v večno življenje. Pota so namreč v postavi, v prerokih, v evangelijih, v apostolih, v učiteljih vere. Blagor njim, ki hodijo po teh potih s »strahom božjim«.