6. december: Moč ljubezni premaga bridkost smrti

Iz razprav o Janezovem evangeliju sv. Avguština, škofa (123, 5) Moč ljubezni premaga bridkost smrti Gospod najprej vpraša, kar je vedel, in ne samo enkrat, marveč drugič, tretjič, namreč ali ga Peter ljubi; in prav tolikokrat ne sliši od Petra drugega, kot da ga ljubi; in prav tolikokrat ne naroči Petru nič drugega, kot da naj pase njegove ovce. Za trikratno zatajitev da trikratno izpoved, da ne bi jezik manj služil ljubezni, kot je služil strahu, in da se ne bi zdelo, da je preteča smrt izvabila več besed kot pričujoče življenje. Naj bo dokaz ljubezni - pasti Gospodovo čredo, ko je bilo znamenje strahu - zatajiti pastirja. Tisti, ki pasejo Kristusove ovce, a jih imajo za svoje, ne za Kristusove, kažejo, da ljubijo sebe, ne pa Kristusa. Zoper tiste, ki apostol nad njimi zdihuje, da iščejo svoje, ne pa kar je Jezusa Kristusa, se postavlja tolikokrat ponovljeno Kristusovo vprašanje. Kaj pomenijo besede: Ali me ljubiš? - Pasi moje ovce, drugega kakor: Če mene ljubiš, ne misli, da paseš sebe, ampak pasi moje ovce kakor moje, ne kakor svoje; v njih išči mojo slavo, ne svoje; moje gospostvo, ne svoje; moj dobiček, ne svojega, da ne boš v družbi tistih, ki v nevarnih časih ljubijo sami sebe in tisto, kar je s tem virom hudega v zvezi. Ljubimo torej ne sebe, ampak njega in, ko pasemo njegove ovce, iščimo ne, kar je našega, ampak kar je njegovega! Tega greha se morajo ogibati zlasti tisti, ki pasejo Kristusove ovce, da ne bodo iskali, kar je njihovega, ne pa kar je Jezusa Kristusa, in da ne bodo zaradi svojega poželenja izkoriščali tistih, za katere je bila Kristusova kri prelita. Ljubezen do njega se mora v pastirju njegovih ovac razvneti v tako silen duhovni ogenj, da premaga tudi naravni strah pred smrtjo, zaradi katerega se branimo smrti, četudi hočemo s Kristusom živeti. Pa kolikršna koli je bridkost smrti, jo mora premagati moč ljubezni, s katero ljubimo njega, ki je hotel za nas pretrpeti tudi smrt, ker je naše življenje. Ko bi namreč smrt ne imela nikake bridkosti ali le majhno, bi ne bila slava mučencev tako velika. Če si je pa Dobri pastir, ki je dal življenje za svoje ovce, celo izmed svojih ovac izbral toliko pričevalcev, to se pravi mučencev, koliko bolj se morajo za resnico do smrti in zoper greh do krvi boriti tisti, katerim izroča svoje ovce, da jih pasejo, to je, učijo in vodijo! Ker je torej šel Dobri pastir s svojim zgledom pred nami, kdo ne vidi, da ga morajo pastirji posnemati in iti za njim, ko so ga posnemale celo mnoge ovce, saj so pod njim, enim Pastirjem, v eni čredi tudi pastirji njegove ovce? Vse je namreč naredil za svoje ovce, ko je za vse trpel, in tudi sam je ovca postal, da je za vse trpel.