6. marec: Gospodova zaveza

Iz razprave sv. Ireneja, škofa, Zoper krivoverstva (4. knj., 16, 2-5) Gospodova zaveza   V peti Mojzesovi knjigi beremo, kako pravi Mojzes ljudstvu: Gospod, naš Bog je sklenil z nami zavezo na Horebu. Ni z našimi očeti sklenil Gospod te zaveze, temveč z vami samimi. A zakaj ni sklenil Gospod zaveze z očeti? Zato, ker postava ni dana za pravičnega. Očetje pa so bili pravični, ker so v svojih srcih in dušah imeli kreposti desetih zapovedi, ljubili so Boga, ki jih je ustvaril, in so se varovali krivičnosti do ljudi. Zato jih ni bilo treba opominjati z zakoni, saj so v sebi nosili pravičnost postave. Ko pa je ta nekdanja pravičnost in ljubezen, ki so jo imeli do Boga, v Egiptu padla v pozabo in izginila, se je Bog v svojem usmiljenju do ljudi razodeval z besedo. S svojo mogočnostjo je izpeljal ljudstvo iz Egipta, da bi človek znova postal božji učenec in bil njemu vdan. Nepokorne je kaznoval, ker so svojega Stvarnika prezirali. Z mano jih je hranil, da bi duhovno zaživeli, kakor pravi Mojzes v peti knjigi: Hranil te je z mano, ki je nisi poznal in je niso poznali tvoji očetje, da bi ti pokazal, da človek ne živi samo od kruha, ampak od vsega, kar prihaja iz božjih ust. Ukazal je ljubezen do Boga in priporočil pravičnost do bližnjega, da ne bi bili krivični in nevredni Boga. Tako je pripravljal človeka z desetimi zapovedmi na prijateljstvo s seboj in na slogo z bližnjim. Vse to namreč koristi človeku, a Bog od človeka ne potrebuje ničesar. To vse je človeka bogatilo, ker je prejel, kar mu je manjkalo, in sicer prijateljstvo božje, Bogu pa ni prineslo ničesar, ker Bog ne potrebuje človeške ljubezni. Človek je bil namreč brez božje slave, ki je ni mogel doseči razen z vdanostjo Bogu. Zato Mojzes zopet pravi: Izvoli življenje, da boš živel ti in tvoj zarod! Ljubi Gospoda, svojega Boga, poslušaj njegov glas in drži se njega! On je tvoje življenje, ki nima konca. Da bi pripravil človeka za to življenje, je Bog sam za vse ljudi razglasil deset zapovedi. Zato veljajo tudi za nas, in sicer s povečanim in poglobljenim pomenom, odkar je sam učlovečen prišel med nas. Bog je po Mojzesu posebej dal zmožnostim ljudi primerna navodila, kako naj mu služijo, kakor pravi Mojzes: Meni pa je takrat Gospod naročil, naj vas učim postav in naredb. Zakoni, ki so jih prejeli za čas suženjstva in kot prispodobo, so bili v zavezi svobode odpravljeni. Tiste zakone, ki so skupni vsem po naravi in dostojanstvu človeške svobode, pa je pomnožil in dopolnil, ko je ljudem s posinovljenjem v božje otroke velikodušno podaril spoznanje Boga in jih naučil Boga ljubiti iz vsega srca ter neprenehoma hoditi za božjo Besedo.