7. marec: Oklenimo se Boga, edine resnične dobrine

Iz razprave O begu pred svetom sv. Ambroža, škofa (6, 36; 7, 44; 8, 45; 9, 52) Oklenimo se Boga, edine resnične dobrine   Kjer je srce, tam je tvoj zaklad. Bog namreč ne odreka darov njim, ki zanje prosijo. Ker je torej Bog dober, zlasti še dober s tistimi, ki se nanj opirajo, se ga oklenimo, bodimo z njim z vso dušo, z vsem srcem, z vso močjo, da bomo živeli v njegovi svetlobi, gledali njegovo slavo in uživali blaženost najvišje ljubezni. K tej dobrini torej dvigajmo svojega duha, v njej se mudimo in prebivajmo, njej pripadajmo, ker presega vsak razum in modrovanje ter nam podeljuje mir in spokojnost brez motnje; mir, ki je nad vsakršno pojmovanje in čutenje. To je dobrina, ki vse prešinja, vsi v njej živimo in iz nje izhajamo, sama pa nima nad seboj ničesar, je namreč božja. Nihče ni dober, razen Boga, zato je vse, kar je dobro, božje, in kar je božje, je dobro. Zato rečemo: Kadar odpreš svojo roko, se z dobrotami nasičujejo. Po božji dobroti nam namreč prihajajo vse dobrine in ni jim primešano nič slabega. Te dobrine Sveto pismo obljublja vernikom, rekoč: Uživajte sadove zemlje. S Kristusom smo umrli. Na svojem telesu nosimo Jezusovo umiranje, da se tudi Jezusovo življenje razodene na našem umrljivem telesu. Ne živimo več lastnega življenja, marveč Kristusovo, pošteno, čisto, preprosto, krepostno življenje. S Kristusom smo vstali, v njem živimo, z njim se dvigamo v nebesa, da bi nas kača na zemlji ne mogla pičiti. Bežimo pred kačo. Tudi če te telo zavira, beži v duhu. Mudiš se na zemlji, hkrati pa si pri Gospodu, če se ti duša oklepa njega, če v mislih hodiš za njim, če hodiš po njegovi poti, če se zatekaš k njemu, ne še v gledanju, ampak v veri. On je namreč zavetje in moč, kot je rekel David: Vate zaupam, ne bom osramočen. Ker je torej Bog zavetje, Bog pa je v nebesih in nad nebesi, zato se k njemu tja zatekajmo, kjer je mir, kjer je počitek brez truda, kjer bomo praznovali veliko soboto, kot je dejal Mojzes: Kar zemlja obrodi v času svojega počitka, vam bodi v jed. Gostija je namreč, prepolna sreče in miru, kadar počivamo v Bogu in zremo njegovo blaženost. Kot jeleni hitimo k izvirom voda. Po čemer je žejalo Davida, naj žeja tudi našo dušo. Kdo je ta vir voda? Prisluhni, kaj pravi: V tebi je vir vsega življenja. Temu viru naj govori moja duša: Kdaj pride čas, ko bom gledal božje obličje? Ta vir je namreč Bog.