8. februar: Doumejmo božjo milost

Iz razprave o pismu Galačanom sv. Avguština, škofa (Uvod) Doumejmo božjo milost   Apostol piše Galačanom zato, da bi spoznali, kako niso več pod judovsko postavo. Ko jim je bila oznanjena milost evangelija, ni manjkalo takih kristjanov iz judovstva, ki še niso doumeli dobrih učinkov milosti in so hoteli biti še naprej pod bremenom judovske postave, ki jo je sicer naložil Gospod Bog, vendar ne služabnikom pravičnosti, ampak greha. To sicer pravično postavo je dal ljudem, ki so delali krivico, da bi jih o grehu prepričala, ne pa greha rešila. Greh namreč odvzame samo božja milost, ki jo Bog deli iz ljubezni. Ti kristjani iz judovstva so torej hoteli Galačane, ki so že sprejeli milost evangelija, obremenjevati z judovsko postavo in so trdili, da jim evangelij ne bo nič koristil, če se ne bodo dali obrezati in če se ne bodo podvrgli vsem drugim zunanjim predpisom judovskega obreda. Ti so začeli apostola Pavla, ki je Galačanom oznanil evangelij, sumničiti, češ da se ne drži načel drugih apostolov, ki naj bi pogane silili živeti in misliti po judovsko. Tudi apostol Peter je bil namreč popustil pohujševanju takih ljudi in se je delal, kakor da bi bil tudi sam mnenja, da poganom nič ne koristi evangelij, če ne izpolnjujejo judovske postave. Iz te dvoumnosti ga je potegnil isti apostol Pavel, kakor prav v tem pismu pove. Za to vprašanje gre tudi v pismu vernikom v Rimu. Vendar je videti neko razliko: v pismu Rimljanom namreč Pavel skuša pomiriti spor in poravnati prepir, ki se je vnel med kristjani iz judovstva in kristjani iz poganstva. V pismu Galačanom pa piše tistim, ki jih je že zbegalo delovanje kristjanov iz judovstva in so jih slednji silili k pokorščini judovski postavi. Začeli so jim namreč verjeti, da jim apostol Pavel ni povedal vse resnice, ker jih ni hotel obrezati. Zato začenja takole: čudim se, da se od njega, ki vas je poklical po milosti Kristusovi, tako hitro obračate k drugemu evangeliju. S tem uvodom je hotel na kratko udariti v sredo spornega vprašanja. Sicer pa že v samem pozdravu, ko sebe imenuje apostola ne od ljudi, tudi ne po človeku, česar ne najdemo v nobenem drugem pismu, dovolj razločno pokaže, da tisti, ki so take nauke širili, niso od Boga, ampak od ljudi. Razločno pokaže, naj ga ne jemljejo kot manjvrednega od drugih apostolov, kar se tiče veljave evangeljskega pričevanja, ker dobro ve, da ni apostol od ljudi, tudi ne po človeku, ampak po Jezusu Kristusu in Bogu Očetu.