9. maj: Velikonočna aleluja

Iz razlage psalmov sv. Avguština, škofa (Ps 148,1-2) Velikonočna aleluja   Premišljujoč naše sedanje življenje moramo hvaliti Boga, saj bo veselje večnega življenja v tem, da bomo slavili Boga. Nihče ne bo sposoben za prihodnje življenje, če se ne bo sedaj vadil v njem. Zdaj torej hvalimo Boga, vendar ga tudi prosimo. V hvali je veselje, v prošnji vzdihovanje. Obljubljeno nam je namreč nekaj, česar še nimamo; ker pa je resničen tisti, ki nam je obljubil, se radujemo v upanju; ker pa tega še nismo dosegli, zato hrepeneč zdihujemo. Dobro je, da vztrajamo v hrepenenju, dokler se ne uresniči obljubljeno in bomo nehali zdihovati ter bomo Boga samo še hvalili in slavili. Zaradi teh dveh dob - ene, ki je v tem življenju sredi skušnjav in bridkosti, druge, ki bo nekoč v večni varnosti in veselju brez konca - obhajamo tudi dvoje bogoslužnih časov: pred veliko nočjo in po veliki noči. Čas pred veliko nočjo pomeni sedanje bridkosti; čas po veliki noči pa pomeni blaženost, ki jo bomo nekoč dosegli. Zato primerno temu, kar pred veliko nočjo obhajamo, tudi ravnamo; kar pa slavimo po veliki noči, naj pomeni, da še nismo dosegli. Zato preživljamo prvi čas v postu in molitvah, v drugem času pa pustimo post in se vadimo v hvali. Zato tudi pojemo: Aleluja! Eno in drugo dobo vidimo upodobljeno v življenju naše Glave, Kristusa. Gospodovo trpljenje nam kaže življenje sedanje stiske, ko se je treba truditi in biti preskušan, nazadnje pa umreti; Gospodovo vstajenje in poveličanje pa nam kaže življenje, ki ga bomo prejeli. Sedaj vas torej, bratje, opominjamo, da hvalite Boga; in to vsi delamo, ko ponavljamo: Aleluja. Hvalite Gospoda, praviš ti drugemu in drugi tebi; pri tem, ko se vsi opominjajo, vsi delajo to, k čemur se spodbujajo. Toda hvalite z vsem bitjem; kar pomeni, naj ne hvali le vaš jezik in vaš glas Boga, temveč delajte to s polno zavestjo, s svojim življenjem, z dejanji. Vsekakor Boga hvalimo v cerkvi, ko smo zbrani; brž, ko se razidemo vsak na svojo stran, takorekoč nehamo hvaliti Boga. Kdor ne neha prav živeti, vedno hvali Boga. Nehaš pa hvaliti Boga, kadar odstopiš od pravičnosti in od tega, kar mu ugaja. Če namreč nikdar ne odstopiš od tega, da delaš dobro, molči tvoj jezik, vzklika pa tvoje življenje; in Bog posluša slavospev tvojega srca. Kakor namreč naša ušesa slišijo naše glasove, tako božja ušesa slišijo naše misli.