Andrej Jerman: Kam greš človek?

Kam greš človek? Pred dnevi sem po naključju s police vzel knjigo, ki opisuje medvojna doživetja mojega že pokojnega dedka. Poleg živega in skozi človeške oči predstavljenega dogajanja med in po 2. vojni, ki je s krvavo tinto začrtala smer prebivalcem nove, osvobojene dežele in bolj od krutih doživljajev, ki jih je takrat še mladoletni domobranec Marko doživel in po nekakšnem čudežu preživel, se me je dotaknila otipljiva človeškost, ki je dihala iz strani pred menoj. Pripovedoval mi je dedek, kot bi bil še živ. Kot bi sedela ob kavi ter si delila trenutke in spomine. Trenutke, kakršnih je je bilo sicer zaradi razdalje med Slovenijo in Argentino, (pre)malo. In spomine, ki jih je prav rad delil in na srečo tudi rad zapisoval. Da bi tudi mi, ožji družinski člani, poznali njegovo zgodbo. Zgodbo družine. Da bi razumeli zakaj smo rojeni tam daleč pod južnim križem. Ljudje o katerih je pisal, s katerimi je delil tegobe vojnih in povojnih dni, pa so pravi ljudje. Z imeni in priimki. Nekateri so si v svetu ustvarili novo prihodnost, drugi so doma poskušali preživeti, tretji so morda za vedno izgubljeni in pozabljeni v velikem svetu ter v brezobličnem kolesju časa in pozabe ...Celoten komentar si lahko preberete na spletni strani Radia Ognjišče.