Janez Škof: Bolj kot si preprost človek, večjo globino lahko iz sebe daješ.

Lahko bi se kot pilot dotaknil neba, a se je namesto tega zapisal med nesmrtne zvezde slovenskega gledališča. Prvak ljubljanske SNG Drame Janez Škof je imetnik Borštnikovega prstana in dobitnik Prešernove nagrade. Zato težko verjamemo, ko zase pravi, da je len in površen. Cenimo njegovo zmožnost samokritičnega razmisleka, navdušuje nas njegova sposobnost za improvizacijo. Z največjim slovenskim pesnikom ga povezuje datum rojstva, saj je rojen na »ta veseli dan kulture«. Intimno je morda še bolj kot s Poezijami doktorja Franceta Prešerna povezan s pesnikovanjem Daneta Zajca. Z igro se je začel spoznavati v amaterski gledališki skupini v Medvodah. Po študiju na AGRFT, ki ja že mislil opustiti, je prehodil pot med skoraj vsem slovenskimi gledališkimi odri, od Nove Gorice do Mestnega gledališča ljubljanskega, od Slovenskega mladinskega gledališča do ljubljanske Drame, ki je zvest že več kot 20 let. Že kot mlad igralec je navdušil v Klementovem padcu, Faustu in Svetinovi Šeherezadi. Poznajo ga tudi televizijski in filmski gledalci, dovolj je če omenimo naslove Teater paradižnik, Naša mala klinika, zadnje čase ga lahko gledate na nacionalki v seriji Takšno je življenje. Že od lanskega novembra na nadomestnem odru ljubljanske Drame blesti v življenjski vlogi kralja Leara, ujetega med močjo in nemočjo, v kateri lovi ravnovesje med spoznanjem, obžalovanjem in norostjo. V soboto, 14. februarja, ga čaka premiera poetične drame Daneta Zajca Voranc, v kateri nastopa v naslovni vlogi. Je samouk na diatonični harmoniki, obožuje čompe, rad se usede za klavir. V zasebnem življenju spaja slovensko in japonsko tradicijo, način in smisel življenja. Čeprav obožuje samoto, je prijazno sprejel vabilo v oddajo Prvaki tedna.