Vinko Möderndorfer: Pred intervjujem na radiu sem dan začel z branjem poezije, ki sem jo na slepo vzel s police, in skodelico kave.

Če pred približno pol stoletja ne bi bilo izjemne sezone v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, bi gost tokratne epizode Prvakov tedna nemara postal zgodovinar, ali še bolj natančno, profesor zgodovine. Moč in prepričljivost teatra sta idejo o zgodovinarju poslala na smetišče zgodovine, kjer je pristala še ena karierna zamisel nadobudnega fanta o policistu kriminalistu. Namesto policist je postal esejist, pisatelj, dramatik, gledališki, televizijski in radijski režiser. A najprej je bil pesnik, kar pa ni čudno, saj sam pravi, da je poezija začetek vsega in da samo pesnik vidi. Je eden najbolj plodovitih sodobnih slovenskih pisateljev in eden najbolj prodornih gledaliških ustvarjalcev pri nas. Za svoje delo je dobil tako rekoč vse nacionalne nagrade in priznanja, od Borštnikove, Župančičeve, nagrade Prešernovega sklada, Ježkove, Šeligove, Grumove, nagrade Modra ptica in še ducat drugih. Pravi, da zaradi umetnosti razmišljamo in da zgodbe ženejo življenje naprej. Piše iz konflikta s svetom in z ljudmi ter poudarja, da pisanje ni popoldanski hobi. Brez dlake na jeziku govori o Šentflorjancih, ki ne marajo umetnosti, o kulturnih politikantih in da ko ni več kulture, je samo še kapitalizem in konec civilizacije. Pred 29. Slovenskimi dnevi knjige in na dan, ko se s prvimi predstavami začenja 59. Festival Borštnikovo srečanje je gost oddaje Prvaki tedna Vinko Möderndorfer.