Zoran Predin: Oče me je vzgojil v odprto dušo in gentlemana, ampak brez skrbi, delam tudi oslarije

Glasbenik, kantavtor, ki se je že na začetku poti odrekel Zevsu, bogu vseh bogov in za kazen postal lačen. Verjetno pav zares nikoli ni bil lačen, saj je za kruh počel marsikaj. Bil je poštar, hišnik, nočni čuvaj, zavarovalniški agent, prodajalec plošč, učitelj na vasi ... Bil je znanilec in nosilec novega vala v naših krajih v 80-tih. Poznajo in cenijo ga tudi na koncernih odrih od Zagreba do Beograda. Vsaj dvakrat je, kot pravi sam, postal ljudski pevec. Prvič zaradi Lidije, drugič zaradi nogometa, čeprav je njegov najljubši šport košarka. Še ena njegova ugotovitev je, da moraš biti pri kantavtorstvu malo narcisoiden in z malo besedami povedati veliko. Ko je po vzoru Mihaila Bulgakova postal romanopisec, je odkril lepoto pisateljevanja, saj imaš na voljo vse besede sveta in sam odločaš, kako boš razporedil svoje misli ... Blizu so mu postulati francoske revolucije: bratstvo, enotnost, svoboda. Ker je večni upornik in si upa izraziti mnenje, je večkrat skusil, kako je, ko te kar naenkrat, čez noč ne rabijo več. Pravzaprav bi morali reči ne potrebujejo, ker besede rabiti ne mara in bi jo izbrisal iz slovarja. Čez teden dni bo svetovno premiero v Sarajevu doživel dokumentarni film o njegovem liku in delu z naslovom Praslovan. Zato je spet živo vprašanje, koliko Praslovana je v genih sodobnega Slovenca? In tudi, kdo je bolj in več zabelil Praslovan ali Slovenec tretjega tisočletja? Gost nove epizode Prvakov tedna je Zoran Predin.